V zadnjem letu je prišlo do največje rasti praga tveganja revščine v Sloveniji od leta 2005. Prag tveganja revščine je za enočlansko gospodinjstvo znašal 903 EUR na mesec oz. je bil 76 EUR višji kot leto prej. Za štiričlansko družino (dva odrasla in dva otroka, mlajša od 14 let) je prag znašal 1.896 EUR, za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa 1.354 EUR na mesec.
Stopnja tveganja revščine je bila lani 12,7-odstotna in se je v primerjavi z letom prej zvišala za 0,6 odstotne točke. Z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, je živelo približno 264.000 oseb oz. 13.000 več kot v 2022.
V Savinjski regiji pod pragom tveganja revščine živi večji delež ljudi od slovenskega povprečja, in sicer 13,3 %. To je še vedno najnižji delež v vzhodni Sloveniji, izvzemši Zasavje in Posavje.
Slabši rezultati za Svinjsko regijo pa so, ko gre za resno materialno in socialno prikrajšanost. Ta indeks meri odstotek gospodinjstev, ki si zaradi omejenih finančnih virov ne morejo privoščiti vsaj 7 od 13 elementov prikrajšanosti (spodnje okvirček).
Povprečna stopnja resne materialne in socialne prikrajšanosti v Sloveniji znaša 1.4 %, v Savinjski regiji pa je 2,2 odstotna, kar je v Sloveniji slabše le v Zasavski (3,3) in Obalno-kraški regiji (2,4).
Savinska regija pa je predzadnja med statističnimi regijami v Sloveniji, ko gre za povprečje bruto plač. Leta 2022 je bilo to celo nižje kot v Prekmurju, znašalo je 1.825 € bruto, medtem ko je slovensko povprečje znašalo 2.024 € bruto. A znotraj regije so povprečne plače v MO Celje pričakovano izstopale navzgor. V Celju je znašala 1.940 €, kar je denimo precej manj kot v Ljubljani (2.340) in nekaj več kot v Mariboru (1.921 €).
Bogati plačujejo precej več …
Kljub rasti pragu Slovenija ostaja med državami z eno najnižjih stopenj tveganja revščine v Evropski uniji. Slednje je posledica močnega socialnega sistema in progresivnega davčnega sistema, ki prinaša družbeno oz. dohodkovno uravnilovko.
