Na sinočnji podelitvi Prešernovih nagrad za leto 2023 je čast za najvišje državno priznanje na področju kulture poleg slikarja Hermana Gvardjančiča doletelo multidisciplinarno umetnico Emo Kugler, ki izhaja iz Šmartnega v Rožni dolini.
Kandidatko za Prešernovo nagrado za življensko delo sta zaradi njene multidisciplinarnosti neodvisno predlagali dve področni strokovni komisiji, komisija za uprizoritvene in komisija za avdiovizualne umetnosti.
Preberite si polni obrazložitvi
Strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti: »Multidisciplinarna umetnica Ema Kugler v skoraj štiridesetih letih svojega delovanja ves čas išče nove poti izražanja, raziskuje različne medije, jih pretaplja in sestavlja v nove oblike umetniških sporočil. Osrednji motiv njenega ustvarjanja je velikokrat človek kot bitje, figura in objekt. Človek v vsem svojem razponu, od golega telesa v praznem in opuščenem prostoru ali pokrajini, do večplastne, fizično preoblikovane podobe, obdane z materiali in barvo, postavljene v postindustrijske, skoraj nematerialne ali načrtno kreirane volumne. Okolje oblikovno in materialno prehaja v figure, protagonisti se s svojo navzočnostjo in likovno pojavnostjo vključujejo ali kljubujejo prostorom, ki jih obdajajo. (…) Ema Kugler pri svojem delu prevaja svoje notranje podobe in ne sledi trenutnim likovnim in umetniškim smernicam, praviloma jih prehiteva ter presega okvir časa in prostora v katerem deluje. Izjemnost njenega umetniškega ustvarjanja so prepoznale žirije, strokovna javnost in publika na skoraj vseh celinah in jo nagradile z impresivnim naborom nagrad. V Sloveniji je prejela več nagrad Slovenskega filmskega festivala, nagrado Zlata ptica (1994) in nagrado Prešernovega sklada (2008).«
Strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti: »Ema Kugler je v slovenskem filmu ime izjeme. A ne toliko (…) zato, ker se njen opus celovečernih filmov – Phantom (2004), Le Grand macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019) – odlikuje z izrazito in izvirno avtorsko poetiko, ampak zato, ker kugler-jevski film ni narativen (…) temveč evokativen: deluje kot polje vznikanja podob … V običajnem igranem ali pripovednem filmu spremljamo dogajanje v konkretnem času in prostoru, v filmih Eme Kugler pa sta tako čas kot prostor puščava. Toda puščava kot prav poseben, izviren svet, kjer se vsak začetek stika s svojim koncem, kjer so zametki življenja in človeka videti kot ostanki in kjer je edina perspektiva (…) »slaba« neskončnost. Podobe v filmih Eme Kugler so rafinirano estetizirane, a naj so še tako fascinantne, so obenem tudi »nelagodne«. Ker so tako prepredene z režami, bodisi tako konkrentimi, kot so odprte rane ali zemeljske razpoke in prepadi, ali tako abstraktnimi, kot so časovne in prostorske vrzeli ali vrzeli med heterogenimi podobami. Iz teh rež vznikuje tisto, kar je v kuglerjevskem filmu videti kot »najslabše«, če ne kar tragično: nenehno ponavljanje in reproduciranje figur oblasti, prisilnega in prosto-voljnega podrejanja ter prežemanja nagona življenja in nagona smrti. Če torej podobe v filmih Eme Kuglerjeve vznikujejo kot presenečenja in fascinacije, tedaj ne toliko zato, ker bi človeške reči (kot so vojne, religija, politika) »mistificirale«, marveč zato, ker jih v spektaklu defiguracije in degeneracije naredijo prav nelagodno (…) nazorne.«
V svojem odzivu je ulična umetnica Vesna Prevolšek poudarila, da je Kugler prva samozaposlena v kulturi in da je po mnogih priznanjih v tujini zasluženo dočakala tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Prevolšek je ob tem delila objavo celjskega župana Matije Kovača, ki je podčrtal tudi prispev nekaterih drugih Celjanov na osrednji prireditvi.
Dodatno dogajanje je v povezavi s Svetlano Makarovič in s še nekaterimi drugimi aktualnimi akterji na področju kulture lucidno komentiral še en celjski ustvarjalec, Dalibor Zupančič – Bori, in to že vnaprej.
B.R., vir slike: Ministrstvo za kulturo/Tone Stojko
