V Celju obeležili dan državnosti, slavnostni govornik tokrat rektor mariborske univerze

S slovesnostjo na Glavnem trgu, ki je minila v znamenju slovenske zborovske pesmi, samospevov in sodobne glasbe, so sinoči v Celju proslavili prihajajoči dan državnosti. Slavnostni govornik je bil rektor Univerze v Mariboru, dr. Zdravko Kačič. V svojem govoru se je ozrl na zgodovinski kontekst prelomne odločitve za osamosvojitev Slovenije in nastanek samostojne ter neodvisne države, ozrl pa se je tudi v prihodnost. 

V kulturnem programu prireditve, ki ga je zasnoval Kristijan Koželj, so nastopili Dekliški pevski zbor Gimnazije Celje – Center pod umetniškim vodstvom Davida Preložnika, sopranistka Andreja Zakonjšek Krt, Zala in Tone Kregar ter skupina The Šlagers. Program, katerega rdeča nit je bila dramatična zgodba celjskega vojaka Petra Podpečana v JLA v času začetka osamosvojitvene vojne, ki so ga obogatili video prikazi prazničnih razmišljanj o državi Sloveniji, je povezoval Žiga Medvešek.

Rektor mariborske univerze je uvodoma dejal: »Odločitev za osamosvojitev Slovenije ni bila odločitev za nekakšno nacionalno izolacijo, temveč odločitev, da skupaj z drugimi evropskimi narodi in državami združimo moči, napore in vizije za mirno in varno Evropo, ki bo tej in prihodnjim generacijam omogočala večjo blaginjo. To se je jasno pokazalo kasneje, ko se je na posvetovalnem referendumu za pristop Republike Slovenije k Evropski uniji (EU) odločilo 89,61 odstotka volivcev, na podlagi česar je Slovenija skupaj še z devetimi državami srednje in vzhodne Evrope 1. maja 2004 postala polnopravna članica Evropske unije. V obeh primerih je šlo za medsebojno povezanost in izjemno narodno enotnost, ki je občudovanja vredna, zato je prav, da jo cenimo, da smo na njo ponosni, saj nam ne glede na morebitne pomisleke z ozirom na trenutno situacijo, daje upanje tudi za prihodnost.«

Kot je poudaril, ta enotnost ni nastala čez noč ali na podlagi rezultatov prizadevanj ene generacije ali celo zgolj le posameznikov te generacije, temveč gre za sadove mnogih generacij skozi daljše zgodovinsko obdobje.

»Mnogi naši predniki so z globoko narodno zavestjo, vztrajnostjo, modrostjo, pogumom in odločnimi potezami položili demokratične temelje naši državi. Prav tako so na številnih frontah umirali tudi za to, da danes obstajamo in da imamo svojo državo. Delo slovenskega naroda se je začelo na verskem in jezikoslovnem področju stoletja nazaj z Brižinskimi zapisi, s Trubarjevimi, Dalmatinovimi in Bohoričevimi deli ter z deli številnih pisateljev, pesnikov in tudi politikov, ki so v težkih družbenih razmerah začeli izpostavljati in pisati slovensko besedo. Kasneje so ustvarjali in zagovarjali politične programe, kot sta npr. program Zedinjene Slovenije in Majniška deklaracija, ter zastopali interese Slovencev v okviru različnih držav od časa Avstro-Ogrske pa vse do samostojne Slovenije. Vse to so bile pomembne podlage tudi za program koalicije pomladnih strank Demos, ki je nato s prevzemom zakonodajne in izvršilne oblasti izpolnila politične pogoje za uresničitev najvišjega političnega cilja slovenskega naroda.«

Slavnostni govornik je kot eno ključnih vlog na poti narodnega osamosvajanja Slovencev pripisal Francetu Prešernu:

»Njegova Zdravljica, ki ob nastanku leta 1844 zaradi posebne cenzure ni mogla iziti in je bila natisnjena šele aprila 1848, pomeni nekakšno prelomno mesto v zgodovini slovenske osamosvojitvene misli. V njej je zelo radikalno izražena ideja narodne samostojnosti in neodvisnosti v okviru enakopravnosti, spoštovanja in prijateljstva vseh narodov, ideja, ki druži v sebi tolikšno mero politične razumnosti in humanega utopizma, da je preživela čas in je aktualna še danes. Njena sedma kitica, ki je postala slovenska državna himna, je pravzaprav napitnica in sodi med redke »nebojevite« himne ter v družbi evropskih himn izstopa v pozitivnem smislu. Slovenska himna torej zavrača vojne in prepire ter poudarja povezanost in prijateljstvo med narodi. Njeno sporočilo presega nacionalizem: prav v predzadnji kitici (Žive naj vsi narodi) pesem doseže vrh v opevanju vrednot miru, strpnosti in sodelovanja med narodi.«

Dr. Zdravko Kačič je poleg himne izpostavil še drug državni simbol, in sicer grb v povezavi s knežjim mestom Celje, pri čemer je navedel besede zgodovinarja, predsednika Grboslovnega in zastavoslovnega društva Heraldica Slovenica, Aleksandra Hribovška:

»Grb Celja in Slovenije zaznamujejo tri zvezde, simbol, ki presega časovne in zgodovinske meje. Te tri zvezde imajo izjemen pomen, ki seže v globine preteklosti in se širi v sodobni čas, povezujoč preteklost grofov Celjskih, Celja kot mesta ter Slovenije kot celote. Tri zvezde v grbu Celjskih predstavljajo moč, pogum in izjemnost, ki so zaznamovali to obdobje. Moč, ki izhaja iz vladarske avtoritete, pogum, ki ga zahteva obvladovanje in širjenje oblasti, in izjemnost, ki je bila značilna za rodbinski razcvet tistega časa. Celjsko obdobje je v slovenski zgodovini pustilo nepozaben pečat. Tri zvezde, ki so se prenesle v grb mesta Celje, so postale simbol lokalnega ponosa in povezanosti s preteklostjo. Slovenija, kot država, ki je nastala iz zgodovinskega in kulturnega razvoja, prav tako nosi trikotni simbol treh zlatih zvezd v svojem grbu. To ni zgolj naključje, ampak zgodovinski DNK grofov in njihovega mesta. Tri zvezde v grbu Slovenije odsevajo enotnost, neodvisnost in željo po svobodi, kar so vrednote iz obdobja gradnje slovenske državnosti.«

Ko se je ozrl proti novim izzivom, ki čakajo Slovenijo, v kompleksnem in zapletenem času v Evropi in svetu, v duhu znamenitega reka Primoža Trubarja »Stati in obstati«, je dr. Kačič poudaril tudi vidik etike in vrednot kot morda najpomembnejših osnov za nadaljnji razvoj demokracije:

»Vse bolj jasno je namreč spoznanje, da obstajajo temeljni etični standardi in vrednote, ki veljajo za vse civilizacije in jih ni mogoče relativizirati. Prepričan sem, da bo stabilno družbo prihodnosti, družbo blagostanja, ki bo nujno družba znanja in družba vrednot ter etike, možno ustvarjati le s strokovno utemeljenim in učinkovitim oblikovanjem trdnih etičnih standardov in obnašanja, ki je usklajeno z osnovnimi človekovimi pravicami in temeljnimi civilizacijskimi vrednotami. Pri tem pa je nujno razumeti, da v naši današnji družbi ni nič danega, nič samoumevnega, in da so današnje družbene dobrine in standardi današnjega življenja plod dela in odrekanj mnogih predhodnih generacij ter jih lahko neustrezno ravnanje današnjih v kratkem času, kot nas uči tudi zgodovina, korenito spremeni.«

Ob spominu na misli Williama Shakespearea je dejal: »Vemo, kaj smo, toda ne vemo, kaj bi lahko bili«, na koncu pa je slavnostni govornik podčrtal: »To od nas zahteva dnevno prevpraševanje, po kateri poti naj gre razvoj sodobne družbe, da bo ta ostala humana, socialna in pravična. Hkrati je pomembno tudi zavedanje o nujnosti zagotavljanja enakomernega regionalnega razvoja s krepitvijo regionalnih razvojnih kapacitet in ustvarjanja kakovostnih lokalnih življenjskih okolij ter s tem zagotavljanja primerljivega standarda in kakovosti življenja vseh članov naše družbe.«

Pred začetkom slovesnosti se je dr. Zdravko Kačič sestal z vodstvom občine ter se vpisal v častno knjigo gostov Mestne občine Celje.