V soboto je udarila vest, da je tragično preminil eden izmed velikanov, ne samo slovenskega, ampak tudi svetovnega alpinizma, 62-letni Franček Knez. Umrl je v svoji domači steni v bližini Laškega, katero je pred tem preplezal že mnogokrat.
Franc Knez – Franček je veljal za enega izmed največjih alpinistov svojega časa. V svoji alpinistični karieri je preplezal mnogo domačih in tujih gora. Njegovi dosežki so naravnosti fascinantni, saj je opravil krepko preko 5000 vzponov, od katerih jih je bilo 729 prvenstvenih.
Udeležil se je več alpinističnih odprav s prvenstvenimi vzponi: El Capitan in Fitz Roy leta 1983, Cerro Torre in Torre Egger leta 1986 in Himalaja – Lhotse leta 1981.
Med njegovimi najbolj izstopajočimi dosežki je zagotovo tudi ta, da velja za enega redkih alpinistov, ki je opravil prvenstvene smeri v vseh “treh problemih Alp”, prvenstvene smeri tako v Eigerju, Matterhornu in ostenju Grandes Jorasses. Pri tem je pričujoč še en podatek, da je za solo vzpon na severno steno Eigerja potreboval zgolj šest ur.
Njegov prijatelj Silvo Karo ga je poimenoval “guru slovenskega modernega alpinizma”, Viki Grošelj pa ga je označil za “slovensko narodno bogastvo”, saj je eden od velikanov slovenskega in tudi svetovnega plezanja in alpinizma nanizal toliko vzponov in prvenstvenih smeri, da predstavlja že gromozansko veliko težavo vse te dosežke zgolj preprosto sešteti. Po Grošljevih besedah veljata Silvo Karo in Franček Knez za glavna akterja zlate dobe slovenskega alpinizma v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Sicer pa so njegovi izjemni dosežki v gorstvih doma in po svetu širši javnosti do danes mogoče ostali manj znani tudi zato, ker se Franček nikoli ni želel medijsko izpostavljati. A v alpinističnih krogih je in bo za vedno ostal ena izmed največjih legend alpinizma.
Leta 2009 je izdal avtobiografsko knjigo Ožarjeni kamen.
Leta 2010 ga je takratni predsednik Slovenije Danilo Türk za dosežke v alpinizmu in za prispevek k ugledu slovenskega alpinizma v svetu in večji prepoznavnosti Slovenije odlikoval z redom za zasluge.
Ne samo vrhunski alpinist, ampak tudi človek na mestu
Kdor je Frančka poznal, ve, da ni bil le izjemen alpinist, temveč tudi izjemno zanimiv človek in sogovornik lucidnih misli. Razmišljal je globoko, tudi o najenostavnejših stvareh. Bil je kanček poseben, kot so na nek način posebni mnogi vrhunski alpinisti. Seveda v pozitivnem smislu.
Kljub temu, da se je uradno s plezalskega prizorišča umaknil leta 1993, je bil Franček tudi v obdobju po umiku zelo aktiven in je še vedno znal “leteti” po steni. Zato ni čudno, da naj bi bila njegova skrita želja še ena prvenstvena smer v slovenskih Alpah. Na izdajo je čakala tudi njegova druga knjiga. Žal je usoda želela drugače.
Življenje nam je dano in je največ, kar imamo. V njem so sončni in senčni dnevi in tudi rohnijo viharji, včasih nas stisnejo, da smo le sam sebi tujec. Pa kljub vsemu korajža velja, sreča spremlja hrabre. (Franček Knez)
B.S., foto: Planinska zveza Slovenije in osebni arhiv Franček Knez
