Umetnica Karin Vrbek svoje umetniške prakse ne omejuje na specifičen medij, temveč združuje rabo videa, zvoka, instalacije, pisanja in oblikovanja vizualnih sporočil v celostne senzorične pokrajine, umeščene v galerijski prostor.
Skozi premišljene postavitve razmišlja o možni razgradnji koncepta ‘bele kocke”, ki določa razstavni prostor in vanj vnaša estetiko vsakdanjosti ter s prepletanjem različnih materialov in medijev bistveno posega v notranjost galerije in jo preoblikuje. V svojih delih obravnava eksistencialna vprašanja, pozicijo človeka v sodobnem času fragmentiranosti, odtujenost v medosebnih odnosih, kakor tudi odnos človeka do narave in tehnologije. Osredotoča se na obrobna mesta, kot so odmaknjeni industrijski prostori, kjer ni zaznati človeške prisotnosti, in jih s pronicljivim opazovanjem skozi kamero prevaja v poetične zvočne vizualne krajine (Speči velikani, 2020). Umetnico še posebej zanima zvok in navzočnost hrupa v vsakdanjem življenju ter ozaveščanje razlike med poslušanjem in slišanjem (Simfonija okolja, 2020), prav tako pa poudarja človekovo odvisnost od narave in njen pomemben vpliv na duševnost (Varen prostor, 2019). V zadnjih delih se skozi instalacijo, sestavljeno iz posnetkov nadzornih kamer, sprašuje o subjektivnosti pogleda oziroma o aktu gledanja ter kako se osebno življenje preoblikuje v funkcionalnost in storilnost, zamejeno znotraj družbene vloge, in utesnjeno v pričakovanjih sistema (Življenje kot funkcija; Če bi videla stvari, ki jih vidim jaz, 2022).
V Likovnem salonu se prvič samostojno predstavlja z razstavo Ljudje so kot hiše, s katero poglablja razmišljanje o položaju človeka v sodobnem času, zaznamovanem tudi s porastom osamljenosti, in razgrajevanjem skupnostnih vezi. Razstava je zasnovana kot intervencija v javni prostor in kot galerijska postavitev, ki zajema tekstovni del, serijo plakatov in predelana oblačila, kjer umetnica skozi metaforo hiše, kot simbola domačnosti in intime, govori o odtujenosti posameznika od okolja, pa tudi od samega sebe. Tekstovni zapisi izpostavljajo pomen soodvisnosti, pri čemer posameznik nikoli ne more biti ločen od okolja, temveč je od njega odvisen in pod njegovim vplivom ter nasprotno, s svojo prisotnostjo vpliva na okolje. Kot zapiše umetnica v delu Delci – serija (2024), ko skozi ležeče telo pronica hlad mrzlih tal, gre za njuno medsebojno delovanje. Izhajajoč iz premišljevanja o prepletenosti fenomenov, se umetnica skozi serijo poslikanih oblačil, ki namigujejo na prisotnost in hkrati odsotnost telesa, sprašuje, kakšne so možnosti razmejevanja znotraj soodvisnosti, kako se posameznik definira kot subjekt in kot tak vstopa v odnos z drugimi in okoljem. Umetnico še posebej zanima, kako se povezujemo in medsebojno sporazumevamo znotraj sistema jezika– to nagovarja v delu Ste jo videli? (2024). Gre za serijo plakatov, zasnovano kot obvestilo o pogrešani osebi, umeščeno v javni prostor mestnega jedra, skozi katero izpostavlja izgubljenost jaza v sodobnosti. Umetnica s celotno postavitvijo izrazito nagovarja gledalko_ca v želji, da bi vzpostavila bližino in dialog, ki temelji na senzibilnosti onkraj besed in ustvarja nove pomene skozi neizrečeno.
Karin Vrbek (1998) je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Svoje delo je predstavila na skupinskih razstavah, kot so: Večno nenapisano pismo (Galerija sodobne umetnosti Celje, 2023), Premiera 2022 – 5. trienale mladih umetnic in umetnikov, Performativnost, interakcija, proces (Galerija sodobne umetnosti Celje, 2022) in Sanjalo sem, da sem človek (Gustart, Maribor, 2021). Skupaj z umetnico Dašo Vinšek je predstavila projekt Minljivo, kronike ogledala duše in zbiralka praznine, 1. del (Galerija Ravne, 2022). Leta 2017 je prejela nagrado mala Veronika za najboljšo pesem.
Kustosinja: Maja Hodošček
