V sklopu promocijske akcije »Podpiramo živila slovenskega porekla«, s katero smo začeli prejšnji vikend, tokrat nadaljujemo z perečimi, a pred potrošnikom skritimi dejstvi, kaj vse so nekateri na račun kakovosti pripravljeni storiti za boljši ekonomski izkupiček pri prodaji končnega produkta. Pri tem smo se naslonili na znanje in strokovnost odličnega poznavalca mesne industrije Jožeta Škorjanca, direktorja podjetja Moj mesar Jože.
Danes, ko je splošno osveščanje vse bolj v ospredju, bi se v navalu številnih in raznovrstnih ponudnikov živil moralo še pogosteje izpostavlja vprašanje »kaj bomo pojedli, kaj bomo dali vase, kako bo vse to vplivalo na naše počutje in zdravje?, ipd.«. Pod vprašajem je seveda kvaliteta mesa, ki ga bomo užili. Globalna, pokvarjena ekonomska logika in tekma za čim večji dobiček sta nas pripeljali do trenutnega, nič kaj zavidljivega stanja, številnih kriz na vseh področjih človekovega življenja in delovanja. Slednje se seveda odraža tudi v mesni industriji. O kvaliteti mesa, ki ga lahko kupimo v naših trgovinah, je Jože Škorjanec brez pomisleka izpostavil primer, ki ga poznajo domala vsi mesarji, pa nihče o njem javno ne govori.
Pojasnil je razliko med industrijsko predelanim mesom iz uvoza, ki se vse prepogosto znajde pri številnih trgovcih na trgovinskih policah ter slovenskim mesom, predelanim na domači, tradicionalni način. »Cena uvoženega mesa, npr. svinjskega stegna, ki je poleg vsega nemalokrat vprašljivega porekla, je v povprečju kar 30 odstotkov nižja od svinjskega stegna slovenskega porekla…«, ob tem je Jože zaskrbljeno dodal, da o kakovosti na tem mestu ne bi izgubljal besed, saj je jasno, da za kar tretjino cenejše uvoženo meso ne more dosegati kvalitete mesa slovenskega porekla. Je pa zanimiv postopek t.i. »čaranja«, ko iz kile cenejšega mesa, torej uvoženega, v štiriindvajsetih urah pridobijo kar kilo in pol izdelka (npr. prekajene šunke).
Po besedah Škorjanca predelovalci v meso vbrizgajo številne kemične dodatke, ki so na voljo v raznih kemijskih obratih: »V vodo zmešajo kemijo, ki nase veže vodo, ta ob termični obdelavi reagira kot puding in tako nastane emulzija, ki jo vbrizgajo v meso in nato vse skupaj nekaj ur mešajo v kotlih, kjer ustvarijo podtlak. Meso se posledično poveča saj sprejme ogromne količine »vode kemije«. Meso se ob tem masira in zato ne vidimo, da se je volumen povečal za kar 50%! To »meso« nato kuhajo, pečejo in dimijo le toliko, da ima lepo barvo saj so v emulziji že dodani umetna aroma dima, aroma mesa, …«. Ob tem je še nejevoljen dodal: »To je kraja našega denarja, saj mi kupujemo šunko! Vode v tem primeru ne kupujemo, kemije pa tako ali tako nočemo in ne smemo uživati…«.
Seveda pa je Jože pojasnil tudi tradicionalni način predelave mesa/prekajene šunke, kjer gre za popolnoma drug postopek od zgoraj opisanega: »V obdobju dvajsetih dni, ko na dva do tri dni meso skrbno prelagamo oz. obračamo, dobimo iz prvotne kile mesa »le« 82 do 85 dkg prekajene šunke (torej skoraj polovico manj kot pri »industrijsko-kemičnem« postopku!). Vemo, da je meso sestavljeno iz celic, te pa vsebujejo vodo in po normalnem postopku soljenja to celice vodo izpustijo. Poudarjam, da ne dodajamo prav nobene kemije, da bi s tem kakorkoli povečali. To meso se razsoli naravno in brez vsake kemije! Po dvajsetih dneh šunko obesimo, jo »stuširamo« in osušimo ter klasično prekadimo z dimom bukovih drv v klasični domači dimnici, kot so to počeli naši predniki pred dvestotimi leti. Je pa to meso potrebno predhodno doma skuhati, saj gre za presno prekajeno mesnino in ne »umetno« narejeno, ki jo je potrebno le pogreti ali pa še to ne«. Ob tem še dodaja, da je industrijsko predelano meso prisotno na domala vseh prodajnih policah, žal pa ni tako z mesom, predelanim na zdrav, domači oz. tradicionalni način.
V zaključki drugega dela razmišljanja ob akciji »podpiramo živila slovenskega porekla« še nasvet – le od nas samih je odvisno, če bomo dopustili, da nam bodo številni predelovalci, ki jih zanima samo in le dobiček, prodajali kemično obdelane mesne izdelke vprašljivega porekla. Morda je čas, da se vprašamo, kakšne posledice ima med drugim kemično predelano meso na naše zdravje. Poleg tega se nam nehote poraja vprašanje, kakšne posledice prodaje in uvoza tujega mesa nosijo slovenski kmetje in slovenski predelovalci in navsezadnje naše gospodarstvo. Te in še drugih aktualnih tem se bomo dotaknili v naslednjem prispevku, vam pa puščamo prostor za razmislek o vsem, kar smo obdelali do danes; morda kakšno misel, sugestijo, željo, ki jih lahko izrazite v komentarju pod člankom.
