Zdi se, da je politika v zadnjem času postala zanimiva celo tistim, ki se zanjo nikoli niso nikoli kaj dosti zmenili. Ne le mediji, že ptički na vejah čivkajo, kako zelo smo v krizi. Ali je le ta sploh resnična, ali samo namišljena, morda ne bomo nikoli izvedeli. Mi pa smo se vseeno odločili poizvedeti, kako ta kriza in posledično zategovanje pasov vlade ljudstvu, vpliva na Celjane.
Prvo smo obiskali Zavod za zaposlovanje. Tu smo pri Sonji Mlejnik, vodji Urada za delo, izvedeli nekaj o trenutnih razmerah na trgu (ne)dela. Brezposelnost je namreč zelo visoka, vendar se je v zadnjih treh mesecih za minimalno znižala. Vseeno je problem v razmerju med ponujenimi delovnimi mesti in potrebnimi, ki ni niti približno uravnovešeno. V mesecu marcu je na celjskem območju bilo kar 3944 brezposelnih, kar je skoraj 10% prebivalstva. Kmalu pa pričakujejo novih 250 brezposelnih iz Papirnice Radeče.
Povprašali smo tudi, kakšni so ukrepi Urada za delo, da bi kar se da zmanjšali brezposlenost. Izvedeli smo, da pripravljajo programe aktivne politike zaposlovanja. Tistim brez dela nudijo pridobivanje novih veščin, jih izobražujejo, usposabljajo in motivirajo ter jim posredujejo prosta delovna mesta.
Na zavodu so opazili, da zdaj večkrat prihaja do nezakonitih odpovedi s strani delodajalcev. Problem je tudi pri ljudeh, ki imajo več omejitev, kot na primer invalidi. Na splošno med brezposelnimi vlada nezadovoljstvo, dostikrat tudi obup.
Zanimalo nas je, ali država zares poskrbi za velik delež brezposelnih in smo jih o njihovem statusu malo povprašali. Čutiti je bilo razočaranje in žalost, ne le nad lastnim neuspehom, vendar tudi nad delovanjem zavoda. Izvedeli smo, da je število razpisanih delovnih mest nerelevantno, saj je večina vseh teh mest že oddana. Tako je tudi z denarjem, ki ga zavod ponuja za nove ustanovitelje podjetij. Tega denarja bi namreč naj takoj zmanjkalo.
Pritožujejo se tudi tisti, ki imajo zaposlitev, vendar plače ne dobivajo in to ne le tuji delavci, ampak tudi Slovenci, ki jih podjetje pošlje na delo v tujino. Podjetje plače ni izplačalo in zavod tega ne spremlja, da bi lahko poskrbelo za pravilno ravnanje podjetja.
Negativne kritike ne skrivajo niti tisti, ki imajo delo in plačo redno dobivajo, kot na primer javni uslužbenci, ki so 18. aprila, pripravili svojo stavko. Čeprav se proti varčevalnim ukrepom, ki bi jih izvedli nad javnim sektorjem, mnogi celo zgražajo, pa nekateri menijo, da so ti nujni. Tako lahko razberemo iz izjave gospe Polone, ki se spominja stavka, sicer njej ne priljubljenega novega predsednika vlade, Janeza Janše, da stavkajo tisti, ki krize še sploh niso občutili. To opazko naj bi mnogi obsojali, vendar Polona trdi, da je resnična, saj se javni sektor pritožuje, da ne bodo mogli preživeti s 700€ ali več. Vendar, kaj naj rečejo tisti in ona med njimi, ki imajo le 290€ mesečnega zaslužka in moža ravno tako na zavodu za zaposlovanje ter brez vsakeršnega dohodka. Socialne si niti ne upa vzeti, saj se po novih zakonih le ta vrača.
Pasove pa si bomo najverjetneje res morali vsi malo zategniti, tisti, ki so jih že tako ali tako imeli na minimumu in tudi tisti, ki so živeli bolj udobno življenje. Vendar, se lahko vprašamo, ali je varčevanje res prava rešitev za našo državo Slovenijo, ali bo le to kmalu pogoltnila katera od močnejših tujih držav.
Patricija Čamernik
