Na današnji dan je leta 1846 v Celje pripeljal prvi vlak.
»Kjer so pred enim letam še zeleni travniki in cveteči verti bili, zdej kolodvor (Bahn- hof) stoji, veličansko kot kakiga kneza poslopje, gré železnica (železna cesta), in hru- mejo železni sloni, hlaponi (Lokomotiven) imenovani. Že več dni poskušajo te železne konje, kakor jih kmetje okoli Celja imenujejo. Perpravljeni so že trije hlaponi, kteri imajo imena: Ocean, Grossglockner in Idria. 27. dan pretečeniga mesca je vikši ogleda c.k. železnice D. Ghega pervo poskušnjo s hlaponam storil in se od Marburga v Celje nazaj v dveh urah in 45 minutah perpeljal. Ko vihar dirjajo hlaponi do Marburga in nazaj; v Gradec nas bodo perhodnji mesec vozili. – Kaj druziga; imamo že lepo spomlad, ali bolj po pravim govoriti, vroče poletje. Žito visoko, hoste zelene, sadne drevesa in vinske gorice v cvetji rodovitno letino nam obetajo.« Tako je prihod prvega vlaka v Celje opisal celjski zdravnik in dopisnik Novicam dr. Jožef Šubic.
Gradnja železnice se je v Celju pričela že leto poprej, ko so se v okolico Celja zgrinjali Furlani, Primorci in Čehi. Ti so sodelovali pri gradnji tako imenovane južne železnice, ki je cesarski Dunaj povezala s tržaško luko in mu tako preko Jadrana odprla okno v svet. Gradnja, ki je terjala trdne mostove, predore, useke, nasipe in podporne zidove, ki še danes vzbujajo naše občudovanje, je prinesla Celju nove možnosti za gospodarski razcvet, saj je v mesto prihajal svež kapital. Z izgradnjo železniške proge in postajnega poslopja pa se je močno spremenila tudi veduta vzhodnega roba celjskega mesta, saj so prostor za postajo pridobili z zasipanjem poplavnega ozemlja Voglajne, katero so morali pred tem speljati v novo strugo.
Železniško progo iz Gradca do Celja so svečano odprli na binkoštno nedeljo, 2. junija 1846, ko sta “opoldne z banderami ino s vencami okinčana hlapona pripeljala vozovlak, iz kojega se je veselo glasila turska musika štajarskega regimenta “Piret”, ino v katerem se je pripeljalo bilo mnogo gospode iz Dunaja, Gradca ino Maribora.«
Avtor: mag. Branko Goropevšek
Vir: Kamra.si
