Na današnji dan se je leta 1876 v Brezovici na Bizeljskem rodil Rudolf Stermecki, slovenski veletrgovec. Umrl je 6. februarja 1957 v Zagrebu.
Po končani osnovni šoli se je v Brežicah izučil za trgovskega pomočnika. Najprej je služboval v Kočevju in Žužemberku, leta 1905 pa se je naselil v Celju. Na križišču takratnih Rotovške in Graške ulice (danes vogal Stanetove in Prešernove) je odprl lastno manufakturo in modno trgovino, v kateri je najprej delal z enim pomočnikom in enim vajencem. Zaradi izjemne podjetnosti lastnika je podjetje vztrajno raslo. Leta 1911 je od Celjske posojilnice kupil še sosednjo hišo, v kateri je imel slovensko tiskarno Dragotin Hribar, in jo svoji pripojil. Tako je nastal tloris poslopja, ki ga je potem večkrat predelal in mu dal dokončno obliko in vsebino v letih 1937/39. Nastala je nova veleblagovnica, opremljena po takrat najsodobnejših poslovnih standardih. Stranice poslopja so merile 25 m, zgradba je imela 4 nadstropja in je bila v celoti podkletena. Tla je povsod pokrival parket, stavba je premogla električno dvigalo, centralno kurjavo in lastno telefonsko centralo.
V letih 1937-1939 je popolnoma prenovil svoje trgovinsko poslopje, ki je po prenovi postalo prva veleblagovnica v mestu. Opremljeno je bilo z vsem možnim udobjem takratnega časa (imelo je 3500 m2 površin, dvigalo, avtomatsko telefonsko centralo in centralno ogrevanje).
Poslovna strategija Stermeckega je bila enostavna in dosledna: prodajati v velikih količinah in z majhnim dobičkom – toda za gotovo plačilo, poleg tega pa biti hiter, zanesljiv in cenovno stabilen. Zaradi razvoja kataloške prodaje je lahko dosegel vse odjemalce po državi in zaradi majhnih stroškov režije in administracije je lahko ugodne cene tudi obdržal. Trgovina je zrasla v eno največjih trgovskih hiš v državi; zaposlovala okoli 130 ljudi in kadar so izdelovali vzorce ali razpošiljali cenike, tudi po 100 ljudi več. Za tovrstne namene je imel lasten poštni in reklamno– propagandni oddelek, njegovi brezplačni prodajni katalogi s ceniki pa so ponujali dvakrat letno po nekaj tisoč prodajnih artiklov.
Imena in priimke zaposlenih je po spominu prispevala njena sodelavka in mladostna prijateljica Hedvika Potekal-Lončarevič.
Prva vrsta z leve:
– Aleksander Lončarevič, Ivan Lah, Mirko Grobler, neznana, neznana, Hilda Horjak, Ivan Deniša, Ivan Munda, Stane Sever, neznana, neznana, Slavka Agrež (por. Škedelj), Hedvika Potekal (por. Lončarevič), Grobler, Milica Inkret;
– druga vrsta: Franjo Kopitar, Marica Šloser (por. Kopitar), Franjo Krajnc, neznana, Franjo Olip, neznana, Vah, Frida Kukovec, Antonija Turk, Marija Raznožnik, Avrelija Kukovec (por. Orlčnik), Štefka Majcen (por. Brvar), neznana, neznana;
– tretja vrsta: Jože Škof, Ivan Cokan, Ivan Černe, Minka Murn, Ivan Lavrič, Tončka Verbek (por. Govejšek), Franc Sotler, Marija Pristovšek, Franc Požun, Milka Sumrak (por. Vovk), Ciril Raznožnik, neznana, Hermina Šušteršič, Pavla Gerželj, neznana;
– četrta vrsta: Ivan Janežič, neznan, Franc Grajžl, Lado Dobršek, Mirko Tušar, Slavc Tratnik, Gustl Deržek, Kvirin , Vinko Črepinšek, Mirko Čuk, Tone Jecl, Jože Kocman, Ivan Škorjanc, neznan, neznan, Jožko Krajnc, Furlan, neznan.
Velik poslovni ugled ga je seveda uvedel tudi v širše družbeno življenje; več let je bil predsednik Slovenskega trgovskega društva v Celju in od leta 1919 do druge sv. vojne predsednik celjskega trgovskega gremija. Poleg članstva v trgovski zbornici in v občinskem svetu je bil izvoljen za podpredsednika občine Veliko Celje ter imenovan za banovinskega svetnika. Ustanovil in vodil je Trgovsko–obrtno kreditno zadrugo v Celju, bil odbornik celjske podružnice Hranilnice Dravske banovine itd.
Nemška okupacija mu je zadala prvi udarec, saj so ga pregnali v Paraćin, tako da je šele sčasoma uspel priti k hčerki na italijansko ozemlje, po vojni pa so ga obsodili v skladu z znanim političnim Zakonom o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže. Bil je zaprt ter obsojen na izgubo premoženja in državljanskih pravic, tako da je vse do smrti živel pri svoji drugi hčerki v Zagrebu in tam tudi umrl.
Njegova žena je umrla že pred vojno (1936), njegov sin Rudi, nesojeni naslednik, pa tudi nekaj let po vojni v Kanadi. Njegovo delo je v mestu ob Savinji zapustilo globok pečat, saj velja za pionirja kataloške prodaje pri nas, naslednik njegove trgovine – povojni Narodni magazin – pa je kljub spremembam pri vsem nekoliko starejšem prebivalstvu še desetletja po vojni ohranjal ime prvotnega lastnika – Stermecki.
