V Mestni občini Celje danes deluje Poklicna gasilska enota Celje s 56 operativnimi gasilci in 19 gasilskimi vozili (ter še kakšen čoln in prikolica), obenem pa je v občini še 11 prostovoljnih gasilskih društev s številnimi gasilci prostovoljci.
Včasih pa ni bilo tako, tudi stavbe so bile v glavnem lesene in so gorele kot vroče vžigalice.
Na FB strani PGE Celje so se spomnili nekaj večjih požarov iz časa, ko mestna požarna obramba še ni bila organizirana.
Najstarejši doslej poznan požar v mestu je izbruhnil že za časa grofov Celjskih (1448), vendar kaj več o njem ni znanega. Več podatkov pa je o sledečih.
Kot navajajo iz virov celjske osrednje knjižnice in Pokrajinskega muzeja, so v 16. stoletju ognjeni zublji uničevali mestno lastnino vsaj štirikrat, v 17. stoletju pa vsaj dvakrat. Posebno uničujoč je bil požar leta 1687, ko je v treh dneh pogorela večina lesenih in s slamo kritih mestnih hiš. Po tem požaru je sledila celovite prenova mesta in prilagoditev ulic za lažji dostop in prehod z “gasilskimi” vozovi.
Sprva so bile hiše zgrajene tik ob obzidju. Po požaru leta 1687 in temeljiti obnovi, so začele zaradi varnostnih razlogov na notranji strani obzidja nastajati ulice. Tudi v 17. stoletju se požari niso znali izogniti mestu.
Najhujši požar v svoji zgodovini je Celje doživelo 5. aprila 1798. Ogenj, ki je izbruhnil v minoritskem samostanu, domnevno zaradi neprevidnosti pri kuhanju rib, se je hitro razširil po mestu. Požar so pospešili močan veter in smodnik, shranjen pod streho samostana.
Uničenih je bilo 192 hiš, nepoškodovanih je ostalo le 13 z opečnimi strehami. Pogoreli sta tudi župna cerkev in samostan, skupaj z dragocenimi zvonovi in mestno dokumentacijo.
Šest ljudi je izgubilo življenje, škoda pa je bila ocenjena na več sto tisoč goldinarjev. Velika noč tega leta je minila v žalosti.
Vseeno je poteklo še kar nekaj vode po Savinji in zgorelo še kar nekaj hiš, preden je bil v izogib tovrstnim škodam leta 1868 podan predlog, da občina ustanovi požarno brambo.
Prostovoljna požarna bramba je bila tako v Celju ustanovljena 1. avgusta leta 1871, torej tri leta po predlogu. Poklicno pa so se z gašenjem požarov v Celju začeli ukvarjati bistveno kasneje, v trdih časih komunizma 1. maja 1955, ko je Okrajni ljudski odbor znotraj Prostovoljnega gasilskega društva Celje oblikoval poklicni gasilski vod, ki je pričel s stalnim dežurstvom.
