V povezavi z eno najbolj markantnih Celjank vseh časov sta lani minili dve okrogli obletnici, in sicer 130 let rojstva in 100 let od njene znamenite poti okoli sveta. Na današnji dan mineva 70 let od njene smrti.
Tako so na to temo zapisali na Facebook strani Pokrajinskega muzeja Celje:
Na današnji dan, pred 70 leti, je zaradi tuberkuloze in raka na prsih umrla pisateljica in novinarka, svetovna popotnica, ljubiteljska raziskovalka, poliglotka in teozofinja Alma M. Karlin (12. 10. 1889-14. 1. 1950). Umrla je na svojem domu v Pečovniku, v zelo tragičnih okoliščinah – zadnjih pet let je preživela hudo bolna, v strahovitem pomanjkanju, brez kakršnega koli vira prihodkov, nerazumljena in zasmehovana.
V še ne povsem pojasnjenih okoliščinah je po končani vojni ostala brez svoje vile in posesti v Zagradu. Že v partizanih so ji povedali, da »bo izgubila svojo vilo, zbirke, pohištvo, narod, domovino, če bo iskala dom v tujini«. Ves čas je bila pod nadzorom, po besedah dr. Zore Konjajev, ki je bila sočasno s Karlinovo na osvobojenem ozemlju, je bila nekaj časa »zanjo zadolžena Titova žena Herta Haas«.
Karlinova je čutila, da »bi se je radi znebili« in imela je prav, saj je bila že ob prihodu v partizane predvidena za likvidacijo, zelo verjetno pa še nekajkrat pozneje. Glede na njena tako protinacistična kot protikomunistična stališča in naklonjenost do Angležev je imela veliko srečo, da ni bila likvidirana. Konec vojne je dočakala na osvobojenem ozemlju v Dalmaciji, v Celje se je vrnila v začetku junija 1945. Nadzirana je bila, pričakovano, tudi po vojni. Njeno ime se pojavi v zapisniku glavne obravnave na Nagodetovem procesu. Kot kaže, so se povojni oblastniki zelo bali, da bi pobegnila v tujino.
Pokopana je bila na Svetini, kot si je želela, na kraju, ki ga je po pričevanju tamkajšnjega domačina Franca Rozmana sama označila s kamenčki in zraven posadila drevo. Alma M. Karlin je trdno verjela v reinkarnacijo, na vprašanje prijateljice Erike Madronič, kaj bi rada bila, če bi se še enkrat rodila, pa je odgovorila: »Ptica, da bi lahko potovala.« Njen cilj so od nekdaj bile ceste, po katerih je lahko hodila ure in ure, pri tem pa se ji je odpirala duša krajev, ki jih je obiskala. »Vsak kraj ima svoje posebnosti, ki jih je težko opisati, svoje vonjave, svoj ton, svojo barvo. Pozneje sem morala samo priklicati to občutje v spomin, pa sem vedela, kako so mislili, čutili, ljubili. (…) Cesta je bila moj učbenik.« Če potovanje razumemo kot prispodobo za učenje in iskanje resnice, potem je bila Alma M. Karlin večna popotnica.
fotografija: zasebna zbirka Helene Ojsteršek
