700 let prve omembe Celja počastili z znamko

Danes so v Pokrajinskem muzeju Celje predstavili znamko, ki nosi naziv “Celje – knežje mesto, 700 let, zapisanih v zgodovini” in je posvečena prvi omembi našega mesta, takrat še trga.

V Pokrajinskem muzeju Celje so v luči okrogle obletnice na Pošto Slovenije naslovili pobudo, da bi jo ustrezno obeležili z izdajo priložnostne znamke. Pobudo so podprli tudi Mestna občina Celje, Filatelistični in numizmatični klub Celje in nekatere celjske šole.

Med več kot sto prispelimi predlogi, je bil izbran tudi predlog PMZ, kjer je pobudo za izdajo znamke dal mag. Damir Žerič. Ob njem sta danes znamko predstavila še direktor muzeja, Stane Rozman, in filatelist Tone Petek.

Znamka bo izšla v poli s 16 znamkami, njena nominala pa bo 2,30 EUR. Znamko je oblikoval mednarodno priznani arhitekt in oblikovalec Edi Berk. Za motiv je izbral detajl listine, kjer se v drugi vrstici vidi napis Cylie die purch (celjski grad). Na ovitku prvega dne je poleg znamke in žiga izdaje tudi motiv originalne listine, ki jo hrani Avstrijski državni arhiv (oddelek Hišni, dvorni in državni arhiv). Del motiva znamke je tudi pečat Elizabete Vovbrške. V pečatnem polju so tri vovbrške zvezde, ki so postale leta 1341, s povzdigom svobodnih gospodov Žovneških v grofe Celjske, grb rodbine Celjskih. V takšni obliki so grofje Celjski grb uporabljali vse do Hermana II., ki je začel v svojih pečatnikih uporabljati kombinirani žovneško-vovbrški grb.

Zgodovinski kontekst

Celje je bilo v visokem srednjem veku v rokah rodbine grofov Vovbrških, ki je leta 1322 izumrla po moški liniji. Celje, ki je bilo središče vovbrške posesti v Savinjski dolini, je ostalo brez gospodarja. Vsi pretendenti za nekdanja posestva Vovbrških so bili med sabo sorodstveno povezani. Celje je bilo razdeljeno tako, da je Friderik Žovneški dobil polovico, ostala polovica pa je ostala Hermanovi vdovi Elizabeti in Ulriku V. Pfannberškemu. Omenjenim rivalom se je v boju za vovbrško dediščino leta 1323 pridružil še koroški deželni glavar Konrad Auffensteinski.

30. januarja 1323 sta mu Ulrik Pfannberški in Elizabeta, vdova zadnjega Vovbržana, zastavila svojo polovico celjske posesti za 500 mark srebra za obdobje treh let. Zastavila sta »grad Celje in trg pod njim in stolp, ki stoji v trgu, in plemiče, ki so nastanjeni v trgu, in oborožence, ki k njim spadajo, z vsemi pravicami in plemenitimi ljudmi in posestvi, ki spadajo k trgu …« (»𝐶𝑦𝑙𝑖𝑒 𝑑𝑖𝑒 𝑝𝑢𝑟𝑐ℎ 𝑣𝑛𝑑 𝑑𝑒𝑛 𝑚𝑎𝑟𝑐ℎ𝑡 𝑑𝑟𝑢𝑛𝑑𝑒𝑟 𝑣𝑛𝑑 𝑑𝑒𝑛 𝑡𝑢𝑟𝑛, 𝑑𝑒𝑟 𝑖𝑛 𝑑𝑒𝑚 𝑚𝑎𝑟𝑐ℎ𝑡𝑒 𝑙𝑒𝑖𝑡, 𝑣𝑛𝑑 𝑑𝑖𝑒 𝑒𝑑𝑒𝑙𝑛 𝑙𝑒𝑢𝑡 𝑑𝑖𝑒 𝑖𝑛 𝑑𝑒𝑚 𝑚𝑎𝑟𝑡 (𝑠𝑖𝑐) 𝑔𝑒𝑠𝑒𝑧𝑧𝑒𝑛 𝑠𝑖𝑛𝑡, 𝑣𝑛𝑑 𝑑𝑖𝑒 𝑚𝑎𝑛𝑠𝑐ℎ𝑎𝑓𝑡 𝑑𝑖𝑒 𝑑𝑎𝑧𝑢 𝑔𝑒ℎ𝑜𝑟𝑡, 𝑚𝑖𝑡 𝑎𝑙𝑙𝑒𝑛 𝑑𝑒𝑛 𝑟𝑒𝑐ℎ𝑡𝑒𝑛 𝑣𝑛𝑑 𝑧𝑢 𝑑𝑒𝑚 𝑚𝑎𝑟𝑐ℎ𝑡𝑒 𝑔𝑒ℎ𝑜𝑒𝑟𝑒𝑛𝑡 𝑙𝑒𝑢𝑡 𝑣𝑛𝑑 𝑔𝑢𝑡 𝑚𝑖𝑡 𝑎𝑛𝑑𝑒𝑟𝑚 𝑔𝑒𝑙𝑡 𝑎𝑢𝑧𝑧𝑒𝑟ℎ𝑎𝑙𝑏 𝑑𝑒𝑠 𝑚𝑎𝑟𝑐ℎ𝑡𝑒𝑠 …«).

Zastavna pogodba ni pomembna samo zaradi svoje vsebine, ampak so za zgodovino Celja izjemnega pomena tudi ostali zapisani podatki. Listina namreč prinaša prvo neposredno omembo Celja kot trške naselbine, prav tako pa tudi prvi pisni omembi dveh eminentnih grajskih poslopij – Starega gradu in stolpa, ki ga danes poznamo pod imenom Knežji dvor. Ob tem je potrebno omeniti, da je Celje trške pravico zagotovo uživalo že vsaj nekaj desetletij prej. Tudi zametki celjskega Starega gradu segajo v drugo polovico 12. stoletja. Prav tako ima tudi današnji Knežji dvor v svoji osnovi antične in zgodnjesrednjeveške temelje.