Na današnji dan je leta 1934 je na Uncu pri Rakeku umrl Rudolf Maister – Vojanov, slovenski pesnik, general, borec za severno mejo. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku.
Njegova vojaška vloga je bila odločilna ob koncu prve svetovne vojne in v času oblikovanja novo nastale Države Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje Kraljevine SHS. 1. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko.
Podrobneje o njegovem življenju v prispevku portala Kamra.
Celjska epizoda
Maister je del svoje kariere preživel v Celju. Tako sta v raziskovalni nalogi Maistrovih (skoraj) deset mesecev v Celju leta 2020 zapisala Tea Dular in Filip Ratkajec s I. gimnazije v Celju:
Rudolf Maister je prišel v Celje leta 1913. V Avstro-Ogrski monarhiji je bil to čas hudih narodnih trenj, ki so se kazala na vseh področjih, v kulturi, politiki in vsakodnevnem življenju. Celje, ki je bilo tedaj narodnostno mešano mesto, je narodni boj med Slovenci in Nemci precej občutilo. Nemški imperializem si je prav preko slovenskega ozemlja utiral pot do Jadrana. V Knežjem mestu se je razkol kazal s prisotnostjo Deutsches Haus in Narodnega doma, dveh hranilnic, dveh cerkva, dveh občin (pretežno nemško Mesto in slovenska Okolica), gimnazijskih vzporednic, celo dveh pokopališč in še bi lahko naštevali. V takšno mesto je prišel Rudolf Maister. Leta 1910 je napredoval v stotnika, na začetku leta 1912 je bil poveljnik podčastniške šole, vendar je zbolel na pljučih. Njegova prva služba po okrevanju je bilo Celje, kamor je prišel še vedno šibkega zdravja. Prevzel je položaj poveljnika črnovojniške izpostave (bataljona) v Celju, ta enota je sicer sodila pod spodnještajerski polk s sedežem v Mariboru, takrat je imel čin stotnika.52 Enota je bila nastanjena v vojašnici v predelu Gaberje, poverjeno pa mu je bilo tudi skladišče na Glaziji. Prišel je najprej sam, najprej je stanoval v manjšem stanovanju na današnji Gregorčičevi 3, potem se mu je pridružila družina in so se preselili v pritlično stanovanje na današnji Cankarjevi ulici 13. Njegov starejši sin Hrvoje, takrat star sedem let, je v Celju začel obiskovati slovensko okoliško šolo (danes poslopje I. osnovne šole).
Maister se je v Celju dobro počutil, po Przemyslu, Egiptu in Dalmaciji se mu je bilo prijetno vrniti na Slovensko. Mesto ni bilo daleč od rodnega Kamnika, niti do slovenske kulturne prestolnice Ljubljane. V vojašnici se v času njegovega službovanja ni zgodilo nič neprijetnega, celo Nemci so ga spoštovali. Maister se je vključil v slovensko kulturno življenje v mestu, obiskoval je prireditve v Narodnem domu in kavarne, posebno ljuba mu je bila kavarna v Sokolskem domu Gaberje in Gostilna Jesernek (Pri Grenadirju) na Polulah. Tu se je srečeval s celjskimi proslovenskimi izobraženci, kot sta bila profesorja Josip Kožuh, Armin Gradišnik, publicist Miloš Štibler, urednika Narodnega lista in Ilustrovanega narodnega koledarja Vekoslav Spindler in Janko Lesničar, gledališčnik Rafko Salmič. Stike je navezal tudi z zgodovinarjem in ravnateljem slovenskih gimnazijskih vzporednic Emilijanom Lilekom in mladim profesorjem Franom Mravljakom, ki je bil pozneje v kritičnih dneh leta 1918 v Mariboru njegov adjutant. V Celju je Maister dočakal izbruh 1. svetovne vojne, 7. decembra je bil premeščen v Maribor; najprej kot referent okrožnega poveljstva črne vojske, nato je postal njen (začasni poveljnik).54 Zanimivo drobtinico iz Maistrovega delovanja najdemo v Časopisu za zgodovino in narodopisje iz 1914, v katerem beremo, da je Maister prijavil kar dvajset novih naročnikov (med njimi znana imena kot so Rudolf Stermecki, Anton Kolenc in Juro Detiček.)55 Časopis je bil v času, ko je bil Maribor večinsko nemško mesto, pomemben temelj slovenstva v mestu. Maistrovo bivanje v Celju je bilo kratko, a ga ne smemo podcenjevati. V tem času si je pridobil veliko znanstev in podpornikov, predvsem med celjsko mladino, ki so mu v prevratnem času leta 1918 pomagali, tako na bojišču kot v zaledju. Franjo Malgaj, ki je po vojni odšel na pomoč Maistru na Koroško, je v Celju uspel zbrati kar sedemdeset prostovoljcev.
Maister je v Celju tudi literarno ustvarjal. V tem času je objavil naslednja dela:
- ljubezensko pesem Vasovalec (Literarna pratika, ur. Milan Pugelj, 1914),
- pesem o pričakovanju pomladi Snubači (Ljubljanski zvon, št. 3, 1914),
- šaljiva epska pesem Pri belem medvedu (Slovan, št. 1, 1914), − šaljiva epska pesem Dve maši (Slovan, št. 2, 1914),
- ocena Slovenske biografije 1907–1912 dr. Janka Šlebingerja (Slovan, št. 3, 1914),
- pesem o mornarjih v nevihti Mi kapitani (Slovan, 1914),
- uvod za prvo številko Savinje z naslovom V svet (Savinja, št. 1, 1914).
Tema Primoža Trubarja, ki je prisotna v pesmih Pri belem medvedu in Dve maši, ni prisotna nikjer drugje v Maistrovem opusu.
Maister je vsak dan hodil v službo v Gaberje mimo cerkve sv. Maksimiljana, ki je bila svojčas Trubarjev beneficij, zato je zelo verjetno, da je svojo idejo dobil po tej poti. V oceni Šlebingerjeve biografije je pokazal, da je dobro poznal tudi takratne glasbene umetnike. Pesem Mi kapitani, v kateri se mornarji v hudem viharju obračajo na kapitane na morskem dnu, da bi jim rešili življenje, lahko beremo tudi kot prispodobo za položaj Slovencev pred 1. svetovno vojno.
Pesmi iz celjskega časa so raziskovalni nalogi v celoti dodane v prilogi.
