Ali zgodba o subkulturi, ki v Celju očitno ne zanima niti subkulture same.
V sredo, 21. septembra smo si v celjskem Mestnem kinu Metropol ogledali dokumentarni film V letu hip hopa, med drugim edini slovenski film, uvrščen na letošnji Festival dokumentarnega filma (potekal je marca letos).
Pridružil se nam je režiser, scenarist, snemalec in montažer filma, Boris Petkovič. Kljub dejstvu, da je šlo za celjsko premiero, je bila dvorana skorajda čisto prazna. Opisi kot so: »dokumentarni«, »slovenski«, »hip hop scena« ali pa ravno ta mešanica očitno niso ravno magnet za polnjenje kino blagajne. Morda pa je to pač »celjski sindrom«. Kakorkoli že, po ogledu filma lahko zatrdim, da si film zagotovo zasluži večjo pozornost.
O čem pravzaprav govori?
Že začne se z udarnim komadom Dežela, v kateri raper Ico v slabi minuti in pol kritično izpostavi večino trenutno najbolj perečih problemov, ki tarejo »tipičnega« Slovenca. Sledi živahen začetek linearno podane zgodbe o razvoju slovenske hip hop scene, začenši z Domiceljevo kultno pesmijo Banane, v kateri gre za prvič uporabljeno vokalno rap formo. Zgodbo sicer s svojim značilnim glasom tekoče povezuje Jizah, soscenarist filma in izjemen poznavalec tematike. Druga prelomnica je prvi rap komad, ki ga je napisal Zdravko Duša za gledališko predstavo Hamlett Packard, v kateri »zarepa« Sebastijan Cavazza. Spet naslednji večji podvig je izdaja prve plošče – kdo ne pozna komada »Včasih smučam hit, včasih pa počas« Košir Rap Team-a. Kmalu zatem se na orbito slovenskega hip hopa izstreli Ali En (danes Dalaj Eegol) in s svojo ploščo Leva scena podira rekorde. Proda kar 6000 izvodov albuma, magnet so verjetno njegova provokativnima, neposredna, uporniška besedila.
Spoznamo še mnogo drugih akterjev slovenske hip hop subkulture, vseh pa seveda ni bilo mogoče vključiti v film. Petkovič o tem pove: »Kriteriji za to, kdo naj bi se pojavil v filmu, so bili dogovorjeni s stroko. In ko smo razmišljali o tem, kaj naj bi bil pogoj za uvrstitev v film, smo se odločili da bo to ali posnet CD ali pa dolgoletna, jasno opazna prisotnost na sceni.« Ali so v film vključeni vsi, ki ustrezajo tem pogojem, ne morem soditi, zagotovo pa so tisti, ki so nastopili v filmu predstavniki širokega spektra hip hop stilov, predstavniki različnih obdobij v razvoju scene, navsezadnje so vsi zanimivi posamezniki, ki so življenje posvetili upesnjeni rimi.
Kaj pa hip hop doprinese sami družbi? Petkovič ga vidi kot neko ogledalo oziroma vest družbe – pravi, da je edina glasbena zvrst v Sloveniji, ki brez filtrov, zadržkov govori o stanju v družbi. Doda še zanimivo misel: »Če bomo čez 20 let poslušali komade, ki jih proizvaja t.i. mainstream scena, bomo mislili, da smo tedaj, leta 2011 živeli v blagostanju, da so bili vsi zaposleni, da so vsi živeli sijajno, imeli velike plače, v glavnem, da je bil ogromen družbeni razcvet.« Hip hop pa torej opozarja, da stvari niso rožnate. Še več, raperji večkrat pojejo o težkih življenjskih preizkušnjah, o življenju na robu družbe, kar je težko iskreno podati, če ne poznaš »iz prve roke«. Skozi glasbo torej »nekaj povejo«, izrazijo svojo »zgodbo življenja«. Ali kot pojasni raper Valterap: »Svet je lep in grd.« In izpelje: »Js enostavno vidim tolko grdega, da ne morem tega ne povedat!«
Dragocenih 73 minut filma je torej namenjenih subkulturi, ki po avtorjevih besedah že prehaja v mainstream, kjer, upam, ne bo izgubila svoje družbeno-kritične note. Sam film je čudovit dokument razvoja neke raznolike kreativne scene. Je dinamičen in iskren, bistro zrežiran in navdihujoč. Njegovi ustvarjalci si zaslužijo najmanj gromek aplavz, ki ga na celjski premieri kakšnih deset parov rok žal ni zmoglo sproducirati (razen v naših mislih seveda).
Oglejte si video izjavo Borisa Petkoviča o svojem filmu V letu hip hopa
V/t/f: Katja Goluh
