Celjskega gledališkega igralca in režiserja Žigo Medveška je že od malih nog spremljala želja po nastopanju. Zamisel o odru kot prostoru izražanja je bila zanj vedno prisotna – tako na otroških škarpah, ki jih je videl kot svoje prve odrske deske, kot kasneje v šolskem dramskem krožku, kjer ga je opazilo Gledališče Zarja.
Danes je pri 30 letih že uveljavljen igralec, režiser, umetniški vodja in predsednik gledališča, za seboj pa ima številne projekte ter nagrade, ki pričajo o njegovi predanosti in talentu. Z nami je spregovoril o začetkih svoje poti, izzivih režiserja, najljubših vlogah in ambicijah za prihodnost, hkrati pa delil svoj pogled na trenutno stanje slovenskega gledališča.
Žiga, ste uspešen gledališki igralec in režiser. Kako se je vse skupaj začelo? Kako in kdaj ste začeli svojo pot v svetu gledališča, kaj vas je navdihnilo?
Vedno se rad pošalim, ko me nekdo vpraša, od kdaj sem igralec oziroma režiser, in odgovorim, da odkar vem za sebe. Že od malih nog sem imel nekako nastopaško žilico, v vsakem trenutku življenja sem si predstavljal, da nekje nastopam, da igram. Imel sem res hudo potrebo po pozornosti. Kot malega, ko sem še komaj hodil, so me morali dvigovati na vsako škarpo, ki sem jo sam označil za oder, na katerem sem potem nastopal.
Pri Gledališču Zarja ste prevzeli vlogo predsednika. Kako je potekal vaš vstop v to celjsko gledališče?
V osnovni šoli sem s tem, kar me veselilo kot malega otroka, nadaljeval v dramskem krožku in hitro me je, če se izrazim v športnem žargonu, našel skavt gledališča, v katerem sedaj delujem. Iskal je nadobudne otroke, ker se je v Gledališču Zarja na novo ustanavljala otroška gledališka skupina. Bil sem opažen in povabljen, s tem pa se je pri 11 letih začela tudi moja pot. Tam sem sprva deloval v otroški skupini, nato vstopil v mladinsko skupino in odraslo, člansko skupino, kjer sem bil dolgo časa. Počasi sem začel prevzemati vodstvene funkcije kot je vodenje otroške skupine in mentorstvo. Kasneje je prišlo do menjav pri vodstvenih kadrih in sem najprej prevzel vlogo hišnega režiserja, potem vlogo umetniškega vodje, sedaj pa delujem kot umetniški vodja in predsednik.
Kaj za vas pomeni biti režiser? Kakšni so vaši glavni izzivi in kako poteka to delo?
Najprej moraš biti sam pri sebi odločen, kaj želiš sporočiti javnosti. Najti moraš, kaj je v tem trenutku tema, ki jo želiš skozi gledališko igro prikazati ljudem. Imeti moraš motiv, iz katerega iščeš primerno in že obstoječo dramsko besedilo ali pa mogoče nekaj avtorskega. Ko imaš besedilo na podlagi tega motiva, izbereš ekipo. Dobro moraš poznati celoten kader, zato da lahko izbereš najbolj suvereno igralsko zasedbo. Slednjo je seveda potrebno navdušiti, še posebej, če gre za avtorski projekt, ki predstavlja še dodaten izziv. Nato se pričnejo bralne vaje, uprizoritvene vaje in zaključne vaje, ko se pridružijo še kostumografija, scenografija, lučna tehnika ter glasba.
Kako se lotevate ustvarjanja tekstov za režiranje? Je besedilo stvar navdiha?
Pri avtorskih tekstih načeloma ja. Najprej rabiš koncept, iz koncepta si zamisliš zgodbo, potem pa se večina besedila vnaprej napiše, nekaj malega pa nastane tudi tekom vaje, ko svoj delež dodajo še igralci.
Kateri projekt vam je do zdaj predstavljal največji izziv in zakaj?
Kot režiserju mi je definitvno največji izziv predstavljal velik celjski projekt izpred treh let, kjer so bila združena štiri ljubiteljska gledališča in fotografsko društvo iz Celja. Torej pet organizacij v enem projektu, ki je bil sicer izjemno inteligentno zastavljen. Potekal je v času pojenjanja epidemije, med katero so marsikatera društva, gledališča prenehala delovati ali pa je njihovo delovanje rapidno upadlo. Težava je bila tudi s financami, zato je bil cilj skupnega projekta, da se vse lokalne ustvarjalce znova navduši, navdihne in poveže.
V ta projekt je bilo aktivno vpetih skoraj 30 ljudi, izbrali pa smo si klasični roman Frana Saleškega Finžgarja Pod svobodnim soncem, ki je tudi tematsko povezoval to idejo o združitvi majhnih narodov za boj proti enemu velikemu narodu. Takrat je bilo mogoče v tistem obdobju, s to napeto globalno politično situacijo, precej lažje vleči vzporednice, o tem kako močan vpliv lahko ima velik narod nad manjšimi, razdrobljenimi narodi in na drugi strani moč, ko se mali narodi združijo. To je bil do sedaj najbolj zahteven projekt, hkrati pa tudi eden izmed najlepših projektov. Za to predstavo smo prejeli tudi nagrado na najvišjem slovenskem festivalu.
Omenili ste nagrado. Pri 30 letih ste osvojili praktično že vse, kar je možno v krogih slovenskega ljubiteljskega gledališča, manjka vam le še Severjeva nagrada. Katere nagrade, ki ste jih prejeli, so vam najbolj pri srcu? Kaj za vas osebno pomenijo?
Ponosen sem na vsako nagrado. Če bi moral izpostaviti, bi izpostavil tiste prve večje nagrade, kot je prvi Matiček leta 2015. Veliko mi pomeni, da sem pri 20 letih prejel takšno nagrado. Izpostavil bi tudi zadnji Matiček za režijo, pa mogoče še mednarodno nagrado iz Bosne in Hercegovine, ki je prva in zaenkrat moja edina mednarodna nagrada. Ena izmed lepših nagrad pa je tudi priznanje celjske zvezde za izjemne dosežke na področju kulture za leto 2022.
Kateri so vaši cilji za prihodnost, tako osebno kot v gledališkem svetu?
Moj prvi cilj je, da čim več mladih navdušim skozi pedagoško delo za gledališče, da bodo vztrajali v tej zgodbi in se zaljubili v ta svet. Seveda pa si želim tudi osebnega napredka, čim več raziskovanja tako na področju režiranja kot tudi igranja.
Ko enkrat prideš do te točke, da ne prideš na oder, da se pokažeš, ampak greš na oder, da se izraziš, občutiš res osvobojajoč občutek, ki se ga navlečeš.
Kako bi spodbudili mlade, ki jih zanima gledališče, a se še niso vključili vanj?
Ena najlepših stvari, ki se ti za moje pojme lahko zgodijo v življenju, je, da enkrat neobremenjeno s tem kako izgledaš, kako boš izpadel, stopiš na oder in daš nekaj iz sebe ter od sebe za ljudi. Ko enkrat prideš do te točke, da ne prideš na oder, da se pokažeš, ampak greš na oder, da se izraziš, občutiš res osvobojajoč občutek, ki se ga navlečeš.
Pri 30 letih ste odigrali že kar 32 vlog. Katera vloga ali predstava vam je bila najbolj pisana na kožo in zakaj?
Glede na to, da imam za seboj več vlog kot pa let, je bilo takšnih vlog kar nekaj. Mogoče vloga, za katero sem dobil večjo igralsko nagrado, ko sem igral psihotičnega, agresivnega policista. To je bil zame velik izziv, ker predstavlja absolutno popoln odklon od moje realne osebnosti, ki je precej nežna in daleč od agresivne. Velik izziv je predstavljala tudi vloga v drami Služkinja, kjer sem igral žensko, ampak ne stereotipno žensko, temveč žensko v moškem telesu. Izpostavil pa bi še vlogo iz svetovne klasike Čakanje Godota, kjer sem nastopal kot Pozzo, ki ima določene motnje shizofrenije oziroma vse je v takem absurdnem svetu, v katerem se kot igralec najbolje znajdem. Najraje igram abstraktno absurdne like.
Kaj pripravljate trenutno? Nam lahko razkrijete kaj o svojih aktualnih projektih?
Letos je za mano leto režij, ker sem si vzel igralski premor, saj sem bil mogoče tudi nekoliko igralsko izžet. Trenutno imam osem živih predstav, kar se mi zdi več kot dovolj. Režiram predstavo v Medvodah, premiera je predvidena nekje konec februarja. V januarju začnem z režijo predstave v Gledališču Zarja Celje in potem proti koncu sezone začnem še z režijo predstave v Slovenj Gradcu z ekipo, s katero smo v lanskem letu dosegli lep uspeh in prejeli dva Matička.
V Zarji pa skozi december poteka otroška predstava Pepelka. To je postalo že tradicionalno, da se v začetku decembra naredi premiera otroške predstave, ki se potem izvaja ves mesec. Po devetih letih sem predal vlogo režije otroške predstave in sem zelo ponosen na delo kolegice Urške Majcen in ostalih, saj dosegajo zelo lep uspeh.
Kako vidite trenutno stanje slovenskega gledališča, še posebej ljubiteljskega? Kaj bi se po vašem mnenju dalo izboljšati?
Gledališče v Sloveniji se mi zdi, da je na precej dobrem in kvalitetnem nivoju. Sploh ljubiteljsko gledališče, ki raste iz leta v leto, produkcije so vedno kvalitetnejše, tudi skupine pa se vedno bolj poslužujejo sodelovanja z bolj podkovanimi ali celo profesionalnimi mentorji. To seveda na dolgi rok zvišuje sam nivo. Najvišje kotirana ljubiteljska gledališče gredo močno z roko v roki s profesionalnimi gledališči. Po načinu delu, mentaliteti in kvalitetni produkciji so skoraj na enakem nivoju, do razlik prihaja le pri finančnih sredstvih. Poudaril pa bi, da opažam, da je v umetniškem prostoru iz leta v leto večji monopol oziroma porast cenene hiperprodukcije, ki zaradi svoje moči izpodriva klasično in inteligentno umetnost. In tega mi je žal.
Opažam, da je v umetniškem prostoru iz leta v leto večji monopol oziroma porast cenene hiperprodukcije, ki zaradi svoje moči izpodriva klasično in inteligentno umetnost.
Če bi lahko sodelovali z enim režiserjem, kdo bi to bil in zakaj?
Mogoče je malo stereotipno, ampak rekel bi pokojni Tomaž Pandur. Gledal sem nekaj njegovih del, ampak sem bil mogoče še malo premlad, da bi jih v celoti razumel. Me je pa vedno fasciniral ta izjemen občutek za estetiko, ta moč, ki jo izražajo njegove predstave.
S katerim igralcem bi si želeli deliti oder? Kaj vas pri njem navdušuje?
S pokojnim Jernejem Šugmanom. Zdi se mi, da tako celostno kvalitetnega in priljudnega igralca pred njim še ni bilo. In mislim, da ga tudi še dolgo ne bo.
Ste se kdaj preizkusili v filmski produkciji? Kako gledate na to vrsto umetnosti?
Nekaj malega sem se že, ampak sem hitro ugotovil, da to ni zame. Že kot mlad sem nekako ugotovil, da s kamero nisva najboljša prijatelja. Vedno mi je bilo dolgčas, nisem čutil tega pravega občutka, ki ga občutim na odru. Nekako se nisem navdušil nad filmsko produkcijo.
Moj način delovanja je tako širok in razpet, da ne morem reči, da delujem ljubiteljsko. V tem sem profesionalno in trenutno mi ta nivo povsem ustreza. Rad imam živo stvar, živo gledališče, ta neka distanca oziroma kamera me pa ni privlačila. Vsekakor pa izjemno cenim to zvrst umetnosti, saj se mi zdi, da je zelo zahtevna.
