Slovenci smo dobili nov prevod najbolj brane knjige vseh časov, Svetega pisma. Gre za t. i. Jeruzalemsko izdajo, prevod iz izvirnih jezikov, ki ne ukinja prejšnjega, ekumenskega prevoda, temveč ga dopolnjuje.
Delo, ki je hkrati tudi uradni prevod Svetega pisma Rimskokatoliške Cerkve v Sloveniji, je plod večletnega strokovnega prevajalskega dela ekipe, ki jo je dobršen čas vodil največji strokovnjak za to področje pri nas, četverni doktor znanosti, akademik Jože Krašovec, sicer po rodu iz Sodne vasi pri Podčetrtku.
V prevajalski ekipi je sodeloval tudi celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž.
Novi uradni prevod ne ukinja prejšnjega, ekumenskega, ampak ga v vseh bistvenih postavkah dopolnjuje, je na slovesni predstavitvi na SAZU-ju dejal glavni urednik nove izdaje Svetega pisma v slovenščini, dr. Jože Krašovec ter dodal, da ga lahko imenujemo literarni prevod iz izvirnih jezikov. Uvode, opombe, reference in dodatke so prevzeli iz francoske Jeruzalemske izdaje, ki velja za najvplivnejši katoliški prevod Svetega pisma po drugi svetovni vojni.
“Podobno kot Francija in veliko drugih držav ima zdaj Slovenija dva komentirana prevoda, ki se v veliko pogledih dopolnjujeta in tako bogatita naš verski in kulturni prostor. S tem smo dobili izvedbo dveh paradigem prevajanja in komentiranja Svetega pisma, ki sta značilni za celotno zgodovino judovstva in krščanstva od antike do danes,” je ob tem povedal Krašovec, ki je programsko skupino prevajalcev vodil do leta 2017, nato pa je njeno vodenje prevzela dr. Irena Avsenik Nabergoj.
Celjski škof: prevod je živ organizem, vsaka generacija mora preverjati njegovo točnost
O novi izdaji Svetega pisma je spregovoril tudi celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž, ki je bil med člani prevajalske ekipe.
Kot je dejal, je odločitev za nov komentirani prevod leta 2006, komaj deset let po izdaji Standardnega prevoda, pri marsikomu prebudila začudenje. Ampak svetopisemska znanost se v zadnjih desetletjih izredno hitro razvija. Pojavljajo se nova odkritja antičnih tekstov, razvija se tehnika njihovih raziskav, predvsem pa se je z razvojem digitalizacije izredno povečala dostopnost do virov in prevodov, kar po eni strani delo prevajalcev olajša, po drugi strani pa ga s širjenjem prevodnih in pomenskih horizontov postavlja pred nove izzive.
Po Matjaževih besedah je jezik nekaj živega in tudi prevod Svetega pisma je živ organizem ter zato nikoli dokončano delo. Vsaka generacija mora vedno znova preverjati njegovo točnost in pomensko ustreznost. Prevod Svetega pisma tako že po svoji definiciji predpostavlja neprekinjeno medgeneracijsko sodelovanje.
Maksimilijan Matjaž se ob tem zaveda, da ostaja vsako človeško delo nepopolno in nedokončano. “Še posebej velja to za ukvarjanje s knjigo navdiha, ki vedno neskončno presega človeške predstave.” Vseeno ga slovenski javnosti in novi generaciji strokovnjakov ter prevajalcev izročajo z “velikim veseljem in dolžno mero hvaležnosti.”
