Danes mineva 580 let, ko je 30. novembra 1436 cesar Sigismund Luksemburški v praškem Starem mestu poknežil Friderika II. Celjskega in njegovega sina Ulrika II. S tem so bile celjska, ortenburška in šternberška grofija povzdignjene v kneževino rimsko nemškega cesarstva.
Več o tem v prispevku Domoznanskega spomina Osrednje knjižnice Celje
Za vzpon Celjskih je bila izjemno pomembna rodbinska zveza s Sigismundom Luksemburškim, ki je po očetu, češkemu kralju Karlu Luksemburškim, podedoval češki prestol, po tastu Ludviku Anžuvinskem pa ogrsko krono, k temu pa je leta 1414 dodal še krono svetega rimskega cesarstva.
Zveza Celjskih s Sigismundom Luksemburškim se je začela že leta 1396, ko je Herman II. Celjski v bitki, ki jo je pri Nikopolju, v današnji Bolgariji, bojevala krščanska vojska proti Turkom, iz globin Donave rešil češkega in ogrskega kralja gotove smrti. Tudi kasneje je Herman II. večkrat pomagal kralju Sigismundu, kot na primer leta 1401, ko ga je rešil iz ujetništva upornih ogrskih plemičev. Prijateljstvo sta še dodatno potr dila leta 1405, ko je češki in ogrski kralj Sigismund poročil hčer Hermana II., Barbaro Celjsko.
Zveza s kraljem in po letu 1414 tudi nemškim cesarjem Sigismundom je ugled in moč Celjskim silno dvignila, kar pa ni bilo pogodu Habsburžanom, ki so v tem času v podalpskem prostoru t.i. Notranje Avstrije imeli svoje račune.
Spori med rivali so dosegli vrhunec 30. novembra 1436, ko je takrat že cesar Sigismund Luks emburški v praškem Starem mestu poknežil Friderika II. Celjskega in njegovega sina Ulrika II. S tem so bile celjska, ortenburška in šternberška grofija povzdignjene v kneževino rimsko nemškega cesarstva.
V diplomi o pokneženju Celjskih se je Sigismund spomnil zvestih služb, ki so jih Celjski vršili zanj in cesarstvo. Med drugim je tudi ugotovil, da se je posest rodbine iz Celja v času, ko je njihova Barbara kot cesarjeva žena živela na cesarskem dvoru, silno povečala. Najpomembnejši del diplome pa se je glasil: “Poknežili smo in povzdignili v poknežene grofe Friderika Celjskega, našega dragega svaka, njegovega sina Ulrika in vse njune dediče in dedičev dediče. Tudi smo jim podelili vse njihove fevde kot prave fevde in Ulrik, sin našega ljubega svaka in kneza, visokorodnega grofa Celjskega, Ortenburškega in Šternberškega, jih je prejel iz naše cesarske roke s posredovanjem dveh razvitih zastavic, kakor se to spodobi za kneze. Grofijo celjsko, ortenburško in šterneberško z vsemi gospoščinami, zemljišči, sodišči in pritiklinami ter vse druge gospoščine, ki jih imata Friderik in Ulrik v sveti rimski državi povzdigujemo v pravo in resnično kneževino. Friderik, Ulrik in njuni potomci naj se za vse večne čase imenujejo knezi in pokneženi grofje; celjsko, ortenburško in šternberško ter druge gospoščine naj kot kneževino svete rimske države od nas in naših potomcev prejemajo z razvitimi zastavami kakor drugi naši in državni knezi. Posedujejo naj jo brez vseh ovir. Dajemo jim tudi popolno sodstvo, kakor ga imajo drugi knezi in pokneženi grofje svete rimske države. Podrejeni so jim tudi vsi plemiči, ki bivajo v grofijah in na njihovih gospoščinah. Podeljujemo jim pravico, da lahko kujejo svoj lasten zlat in drugačen denar, ki ga smejo opremljati s svojimi lastnimi znaki. Ukazujemo, da njihov denar sprejemajo po njegovi vrednosti vsi prebivalci njihovih grofij in gospoščin ter tujci. Kjerkoli v svojih grofijah in na svojih gospoščinah najdejo kako rudo , naj že bo to zlato, srebro, železo, svinec ali kaj drugega, jo lahko kopljejo in predelujejo, ne da bi jih mi in drugi pri tem ovirali. S svojo cesarsko močjo ukazujemo vsem knezom države, posvetnim in cerkvenim, vsem grofom, baronom, plemičem in drugim podanikom ter vazalom države, da Friderika in Ulrika, grofa Celjska, Ortenburška in Šternberška, ter njune potomce za večno imenujejo in smatrajo kot naše in državne kneze in poknežene grofe. Kdor bi se proti temu pregrešil, naj vsakokrat plača 200 mark zlata, ki zapadejo do polovice naši državni blagajni, drugo polovico pa naj dobe imenovana grofa in njuni dediči. Mi in naši nasledniki bomo pomagali, ako bi nas v tej zadevi klicali na pomoč.”
S pokneženjem so se Celjski rešili oblasti Habsburžanov. In dokler je cesar Sigismund živel, si njihov nasprotnik vojvoda Friderik Habsburški ni upal ukreniti ničesar. Že leto po Sigismundovi smrti, umrl je leta 1437, pa so Celjsko-Habsburška nasprotja prerasla v silovito vojno. Prelivanje krvi med vojskama Celjanov in Habsburžanov se je končalo brez zmagovalca 16. avgusta 1443, ko so v Dunajskem Novem mestu podpisali premirje. Hkrati s premirjem je bila podpisana tudi znamenita dedna pogodba med Friderikom Habsburškim, kasnejšim nemškim cesarjem, in obema Celjanoma, s katero si je povzpetniška rodbina iz mesta ob Savinji, kot se je kasneje izkazalo, zapečatila svojo usodo.
Vir: mag. Branko Goropevšek, Zgodilo se je v Celju; na sliki: Sigismund Luksemburški (vir: Pokrajinski muzej Celje)
