Gost Besednice, ki se je v prostorih Osrednje knjižnice Celje zgodila minuli četrtek, je bil znameniti slovenski pisatelj, dramatik, esejist, scenarist in urednik Drago Jančar. Prejemnik številnih domačih in mednarodnih nagrad med drugim velja za najbolj prevajanega slovenskega pisatelja. Z njim se je o zadnjem nagrajenem romanu “To noč sem jo videl” pogovarjal Marijan Pušavec.
Dobitnik treh Kersnikovih nagrad za najboljši slovenski roman se je po končani osnovni in srednji šoli v Rušah vpisal na mariborsko Višjo pravno šolo, kjer je tudi postal glavni urednik študentskega lista Katedra. Zaradi »razširjanja sovražne kulture« je bil leta 1974 zaprt. Povod za obtožnico je bila prepovedana knjiga “V Rogu ležimo pobiti”, ki jo je Jančar prinesel iz Avstrije. S tem je izgubil tudi službo pri časniku Večer. Zaradi skrbno napisane prošnja so ga čez 3 mesece izpustili, a so ga še istega leta poslali na služenje vojaškega roka v Srbijo, kjer je doživljal poniževanje nadrejenih.
Po odsluženem vojaškem roku se je odločil, da se bo ukvarjal samo še s pisateljevanjem. Slednje seveda ni zadoščalo za mesečno plačo, zato se je ponovno zaposlil na Večeru, kjer pa je kmalu dal odpoved, ker je namesto pisanja člankov samo še lektoriral in korigiral. Preselil se je v Ljubljano in se za dve leti zaposlil pri Viba filmu. Nato je sprejel delo urednika in tajnika Slovenske matice in od takrat se je njegova pisateljska pot samo še vzpenjala. Med letoma 1987 in 1991 je bil predsednik Slovenskega centra PEN, v okviru katerega je tudi veliko pripomogel k slovenski osamosvojitvi.
Dogajanje oz. zgodba nagrajenega romana To noč sem jo videl je postavljeno v čas druge svetovne vojne, govori pa o nekaj letih življenja in skrivnostnem izginotju mlade gospe Veronike Zarnik, ekscentrične meščanke, ki s svojo vedrino in prostodušnostjo neobvladljivo privlači moške, obenem pa vzbuja dvome, sume in obsodbe. O slednji pripoveduje pet oseb, ki so z Veroniko usodno povezane, vsaka med njimi predstavi bralcu tudi sliko o sebi ter o razburkanem slovenskem času pred in med drugo svetovno vojno. V romanu spoznamo del življenja glavne junakinje skozi prizmo pripovedovanja njenega ljubimca, sicer oficirja jugoslovanske kraljeve vojske, njene matere, zdravnika nemške okupacijske vojske, družinske gospodinje in nekdanjega partizana.
Jančar na vprašanje, zakaj zgodbo o glavni junakinji predstavi skozi pričevanja petih ljudi odgovarja, da gre za neke vrste nedostojnejši pristop do bralcev. Pripovedovanje družinske gospodinje je črpal iz Kronike iz leta 2006, kjer je Marija Cvetek različne podatke in pričevanja o medvojnih in predvojnih dogodkih na strmolski graščini na Gorenjskem, še posebej pričevanje grajske gospodinje Vilme Mlakar. Zanimivost romana je, da glavna junakinja direktno ne nastopi v romanu, bralec jo spozna skozi pričevanja petih oseb.
Na Besednici je po dobri uri Jančar prisotne spomnil, zakaj velja za enega najboljših in najdejavnejših sodobnih slovenskih pisateljev, ki se je uveljavil s pripovedno prozo, dramatiko in esejistiko. Zanj značilno modernistično pripovedno tehniko nenehno nadgrajuje s postmodernističnimi elementi. V ospredje postavlja bivanjska vprašanja človeka, na eni strani omejenega z nenadzorovanimi in nerazumljivimi mehanizmi zgodovine, po drugi pa z lastno zaznamovanostjo.
Vabljeni k ogledu spodnjega video prispevka, kjer si lahko ogledate predstavitev romana s strani avtorja Draga Jančarja na Besednici.
v/t/f: Egon Horvat
