Erotične ilustracije četrtič na stenah celjske galerije

V celjski galeriji Račka se zaključuje četrti festival erotične ilustracije z naslovom Velvet 4 – Hiša erotične ilustracije.

Torkatna rdeča nit golih zgodb se je prepletala z zgodovino, mitologijo in pripovedništvom.

Avtorji razstavljenih del: Ana Baraga, Tjaša Bon, Matija Cipurić, Bojana Dimitrovski, Peter Ferlan, Sara Filipovič, Maja Gorjup, Maja Horvat, Vesna Kreže Lenić, Nea Likar, Matija Medved, Tomaž Milač, Eva Mlinar, Hana Nekrep, Maja Poljanc, Sara Vidmajer, Mojca Senegačnik, Meta Šolar, Romeo Štrakl, Žana Šuran, Dalibor Bori ZZupančič, Sara Žičkar in Jernej Žumer.

Alja Radaljac je v spremni besedi zapisala naslednje:

Vezno tkivo človeških družb so zgodbe, skozi katere se ustvarjajo skupni pomeni in interpretacije bivajočega – tako človeka, kot tudi živalskih in rastlinskih »neljudi«. Seksualnost in erotika sta se kot tema in motiv, a obenem tudi kot sredstvo opominjanja na družbene kategorije, kakršna je denimo družbeni spol, pojavljali vse od vznikov prvih religij, mitov, zgodb.

Politeizmi tako poznajo npr. boginje ljubezni, kakršna je v grškem panteonu Afrodita, k njim pa se je pogosto pridodajalo atribute, med katerimi so se neredko znašle tudi rastline in nečloveške živali – konkretno pri Afroditi denimo tudi čebele oziroma med. Po drugi strani pa združevanje različnih bivanjskih oblik, denimo človeka in živali, v zgodovini pogosto generira mitična bitja, specifično povezana s seksualnostjo, kakršni so bili denimo satiri.

Seksualizacijo je človek skozi religijo vpeljal tudi v odnos do svojega bivanjskega okolja (npr. Sodoma in Gomora). Velvet 4 v raznolikem naboru likovnih del raziskuje, na kakšne načine vse je mogoče spolnost najti v mitologiji, v literaturi, v zgodbah … Prav tako se sprašuje na kakšen način te podobe narekujejo naš (tudi sodoben) odnos do telesa in seksualnosti. Tako mitologija kot religija in pripovedništvo so namreč sredstva za generiranje smisla, perspektive ter odnosa, ki ga družba – in posameznik_ca – goji do neke tematike.

Velvet 4 skozi likovni izraz raziskuje kvaliteto in naravo teh perspektiv; med njimi je ponovno pomembna problematika ženske in ženske seksualnosti, ki se tudi skozi mitologijo, speto s tematiko erotike, razkriva v svoji (večni) neosvobojenosti. Žensko seksualnost se je v krščanski mitologiji tako denimo pogosto dobesedno demoniziralo.

Ženskam, označenim za čarovnice, se je po eni strani pripisovalo spolne odnose s hudičem in demoni, po drugi pa se je izumljalo – in uporabljalo – mučilne naprave za pohabljanje spolnih organov teh žensk. Velvet 4 skuša z nekaterimi predstavljenimi deli nasloviti problematične navezave in like, mestoma tudi preko povezovanja tovrstnih motivov z motivi demoniziranih stvarnih ali mitoloških »neljudi«, kakršni so denimo zmaji.

Razstava tako, skozi zelo raznolik nabor likovnih del, izrisuje širok spekter, ki ga v mitologiji odigra spolnost in se kritično opredeljuje do pomenov, ki se skozi pripovedovanje (mitoloških) zgodb generirajo o spolnosti, ženski in naravi. Posledično ponuja dela, ki ženske in nečloveške živali ali mitološka bitja, kakršne so npr. v japonski mitologiji kitsune – nadnaravne lisice, povezujejo s skrivnostnostjo, magijo, užitkom, sladkostjo in navdihom.

Po drugi strani pa že kaže tudi na problematičnost in senčno stran teh podob, ko raziskuje, kako je ženska v družbeni stvarnosti zreducirana na muzo, njena seksualnost pa je družbeno sprejemljiva le, dokler je mehka, sladka, »cvetlična« (nekatera dela specifično opozarjajo na problematičen spoj ženske seksualnosti in rastlin ter antropomorfizacije ali objektivizacije rastlin).

Ko pokaže, kako pogosto se ženska ter nečloveške živali in rastline v mitologiji znajdejo v prepletu ter raziskuje načine ter kvalitete teh spojev, Velvet 4 sam iz zgodb, ki jih likovno naslavlja, ustvarja metapripoved o tem, na kakšne načine se tudi v sodobnih družbah skozi narative, ki si jih delimo in predajamo iz roda v rod, oblikuje zatiralni odnos do ženske seksualnosti ter drugih bitij in na kak način se obenem obče porajajo predstave o (ne)sprejemljivosti spolnega izraza.

Zadnje vodenje po razstavi bo v torek, 7. novembra ob 18. uri, ko se bo pobudnici festivala Nei Likar pridružilo tudi nekaj avtorjev.