V celjskem Likovnem salonu je skoraj do sredine aprila na ogled razstava z naslovom Gibljive slike. Njen avtor, Jaka Babnik, v svojem novem ciklu nadaljuje koncept aktivnega opazovanja in dokumentiranja javnega prostora. Tokrat je s fotografijo in z videom beležil prizore oglasov, ki se nahajajo mestnih avtobusov in tovornih vozil, kakor tudi obrobja mest, ki jih okupirajo te iste podobe.
Kot je zapisala kustosinja razstave Maja Antončič, serija z vso resnostjo dokumentira, hkrati pa humorno komentira vizualno onesnaževanje v vsakdanji realnosti, ki je na vsakem koraku prepredena z reklamami in hitrimi modeli komuniciranja potrošniške družbe.
Babnikove fotografske podobe, nasprotno od naslova serije in funkcije fotografiranih objektov, statično, in zato toliko še bolj povedno, kažejo na hotene ali spodletele trende reklamiranja.
V poplavi vizualnih sporočil v naši fizični okolici in na spletu se zdi, da ni nikakršnega filtra, ki bi določil njihovo kvaliteto in kvantiteto. Podobe so vseprisotne in prav zaradi tega večkrat razvrednotene.
Babnikova serija ne zaobjame le ideje o hiperprodukciji vizualnih sporočil – fotografije fotografij in sloganov blagovnih znamk govorijo tudi o neomejeni in nevestni rabi fotografije za vsako ceno in povsod, ne glede na pomenske anomalije in neprimernost njihove komercialne uporabe.
Tako prepoznavne blagovne znamke kot reklame manj poznanih podjetij uporabljajo zadovoljne, privlačne in na videz srečne modele, neozirajoč se na dvomljivost njihove vloge ali eksplicitnost fotografiranih objektov. Ženske, prikazane skozi najbolj pogoste stereotipe, zvezdnik ali kos mesa, vsi postanejo sredstvo za doseganje enakega cilja: pritegniti pogled in ustvariti komunikacijski kod ustvarjanja želje, ki v končni fazi izzove še tako ozaveščenega potrošnika.
Kot oster opazovalec, fotograf ujame naključja in paradokse, ki v določenem okolju potrjujejo izpraznjenost ali celo osamljenost predstavljenih podob. Njihovo umeščanje v neugledne dele mesta izzove ironične poglede na pomene videnega, zato fotograf napolni fotografirane kadre z novimi sporočili. Luka Dončić kuka iz smeti, Poli salama se pelje po cesti, blondinke kukajo izza dreves, napis Fast food se morda spremeni v Fast foo(l) …
Ob soočenju z množico tovrstnih, na prvi pogled povsem banalnih prizorov, avtor na razstavi v novem kontekstu kljub humorni noti ustvarja nelagodje, ki ga podkrepi s tiskom fotografij na material za množično uporabo. Na eni strani se s tovrstno prostorsko postavitvijo poskuša izogniti muzejskemu poveličevanju podob, na drugi strani pa z njo podčrta problem vizualnega nasilja.
Posnetki iz mestnih središč in avtocest v zbranih videih obrnejo dinamiko razstave. V njih je kamera po večini statična, podobe pa (dobesedno) potujejo. Hipnost sporočil kaže še na eno lastnost sodobne družbe, ko senzacija niti ni vedno nujno opazna – zgodi se in hitro mine. Fotograf dokumentira živost mesta, ki ga prežemajo bolj ali manj očitna vizualna sporočila, vendar jih v aktivnem ritmu vsakdanjika niti ne opazimo.
Danes bo ob 18. uri v Likovnem salonu pogovor z Lenartom J. Kučićem, raziskovalcem medijev, predavateljem in svetovalcem ministrice za kulturo za medije ter avtorjem razstave, Jako Babnikom.
Teme pogovora bodo: vpliv medijske podobe na posameznika in skupnost ter o dojemanju oglaševalskih strategij v sodobnem času, kakšna je razlika med doživljanjem vizualnih sporočil na spletu in v naši neposredni okolici ter kako se na prenasičenost z vizualnimi sporočili odziva družba in kako sodobna umetnost.
Tematiko bi bilo zanimivo obdelati tudi s celjske perspektive, saj je z velikimi oglasnimi površinami preplavljeno tudi knežje mesto, prav tako pa naj bi kar nekaj površin bilo postavljenih v nasprotju s predpisi.
