Še v prejšnjem letu je minilo desetletje, odkar je Celje dobilo posebno drevo – jablano bogatinko. Takrat sta jo v znak simbola kulturne raznolikosti in bogate kulturne dediščine pred Celjsko Kulturnico na Gledališkem trgu posadila celjski župan Bojan Šrot in šentjurski župan Marko Diaci. V desetletju je bogatinka zrasla in prešla med starejša mestna drevesa.
Bogatinka je drugo ime za sorto ipavčeva reneta. Na prelomu med 19. in 20. stoletjem jo je ob pomoči sadjarja Ferdinanda Ripšla gojil in žlahtnil šentjurski župan in avtor številnih ponarodelih pesmi, Gustav Ipavec. Zaradi pomanjkanja hrane je želel priti do zimske sorte jabolk, ki v kleteh dozori pozno, takrat, ko se zmanjšajo zaloge hrane, novih pridelkov pa še ni. Tako široko so razmišljali nekoč …
Za obeležitev dogodka je sedaj poskrbel zavod Racio social. Irena Ašič je med drugim dejala: “Drevo vsako leto cveti in plodi ter vestno opravlja delo mestnega drevesa, kar je skrb za bivalno okolje v vseh letnih časih.”
Varuhinja celjskih dreves je prisotnim podrobneje predstavila stanje drevesa in ga tudi simbolično zalila. Mestnim drevesom največkrat primanjkuje ravno – vode. Prireditev je po njenem hkrati pobuda, da se drevesom prizna pravni položaj nosilca mestnega ekosistema.
Ob tej priložnosti so nastale tudi rimane besede:
Bogatinka je simbol bogate kulturne in naravne dediščine dveh mest,
posajena v Celju z namenom dvigniti kulturno zavest.
V desetletju drevesne rasti se danes njen pomen obnovi,
zavedanje o vlogi dreves pri okoljskih spremembah obudi.
S pesmijo so dogodek obogatile članice Ženskega pevskega zbora KUD Ljubečna, bolj znane kot Ljubečanke, ki so narodobuditeljski vlogi Ipavcev v čast zapele pesem Domovini Benjamina Ipavca – nesojeno slovensko himno.
Več o pomenu Ipavcev in bogatinke ter o povezavi med Šentjurjem in Celjem je povedal Šentjurčan Bogdan Rahten, ki je prisotnim razkril malo znano dejstvo, da se je Šentjur nekoč odpovedal možnosti slovenske gimnazije v korist Celja. Ko se je Šentjur leta 1990 razglasil za mesto, je Celje postalo mesto boter Šentjurju, ki je ravno tistega leta iz svojega imena odrezal pridevek “pri Celju”. V obeh mestih ni ulice, poimenovane po drugem, je pa v knežjem mestu pri vojašnici od nedavnega smerokaz za Šentjur, med mestoma pa so odprli kolesarsko stezo.
Istega dne so v atriju med Kulturnico in bodočim kulturnim centrom Kajuhov dom posadili sadiko okrasne jablane, sorte liseta. Posadili so jo namesto posušene sadike gloga. Namen je bil poudariti prisotnost jablane bogatinke pred Kulturnico, saj je liseta dober opraševalec za bogatinko. Ta ima sicer dober pelod in opraševalca skoraj ne potrebuje.
K drevesu so položili tudi kamenček zavedanja in soočenja z naravnimi spremembami na katere nimamo vpliva. S sloganom “Mestno drevo lahko živi, ker vodo dobi,” so ga v mislih prepustili učinku zemlje in vode.
Irena Ašič je ob tem poudarila: “Drevesa potrebujejo vodo in zemljo, v enaki meri kot voda in zemlja potrebujeta njih, da ju očistijo.”
