Preteklo soboto so si obiskovalci KUD-a Zarja v sklopu 23. Novačanovih gledaliških srečanj lahko ogledali komično farso Ivana Cankarja – Slike po dolini Šentflorjanski.
Mi vsi smo prebivalci doline Šentflorjanske; najdemo jo povsod po svetu. To je le ena izmed modrosti Cankarjevega dela Slike po dolini Šentflorjanski, ki so si jo gledalci preteklo soboto lahko ogledali v KUD-u Zarja. Za nami je tako že 2. tekmovalna predstava v sklopu 23. Novačanovih gledaliških srečanj. Tokrat so oder zasedli igralci Cuker teatra iz Portoroža in s svojo uprizoritvijo Cankarjeve komične farse navdušili Celjane.
A o čem le-ta sploh govori?
Zgodba govori o človeku, ki si želi imeti kar imajo drugi. Da bi to dobil, sklene pogodbo s hudičem. Človek dobro pozna ljudsko dušo, zato ve, da bo z lažjo lahko dosegel vse, kar z resnico ne bi mogel. Ker kdo je tisti, ki še ni lagal? In res! Kar si – z in za ljubico, ki ga spremlja v »tej lepi dolini Šentflorjansk« – zamisli, kmalu brez težav tudi dobi: tudi svojega dvojnika, zrcalno sliko resničnega sebe. Kmalu ga začne dobljeno počasi dolgočasiti, zaboli ga laž in zopet si zaželi svobode, brez imetja in obveznosti. Hudiču zabrusi, da mu ničesar ni dal oziroma, da je vse prazno in ničevo. A hudič mu zajedljivo prišepne, da je njuna pogodba podpisana.
Mnogi so se ob predstavi lahko zamislili o sedanjem svetu, ki nikakor ni daleč od opisanega v omenjenem delu. Denar še danes kreira svet in ljudje še vedno znova in znova želimo več, kot pa že imamo.
Ob koncu predstave je bila podeljena tudi nagrada za najboljšega igralca, ki je tokrat pripadala Bojanu Somraku za uprizoritev Cankarja in Petra.
[simpleviewer width=100% height=700 id=893]Kristina Strašek
