S Kristianom Koželjem smo v prvem delu pogovora že spregovorili o njegovem delu, ki je toliko več od le golega umetniškega ustvarjanja. Celjski poet, igralec in gledališki pedagog, ki je pred kratkim izdal svojo pesniško zbirko, je izjemno aktiven tudi znotraj lokalnega okolja in tudi izven njegovih meja.
Stremi k temu, da bi v knežjem mestu zrasel sodobni urbani kulturni center, ki bi lahko postal zgled širši evropski regiji. Ob tem pa je tudi oster kritik aktualnega dogajanja v kulturi in stanja v (zahodni) družbi nasploh. O tem je spregovoril v 2. delu intervjuja, kjer je razkrival potencialne Celja skozi prizmo kulture in umetnosti.
Začniva z vašo oceno stanja kulturnega duha v Sloveniji. Kje sami vidite potenciale, manevrski prostor za spremembe …?
Menim, da v tem prostoru vlada velika zmeda. Dvajseto stoletje je sicer prineslo veliko dobrih družbenih sprememb, hkrati pa se je zgodilo precej problematičnih premikov, katerih posledica je tudi padec meril v umetnosti. Prihaja do mešanja nivojev, ki ga sam vidim kot največjo težavo slovenske in tudi širše zahodne umetnosti. Nekje se je zgodila čudna premena, da se je umetnik znašel na trgu in torej postal nekdo, ki mora zadostiti tržnim zakonitostim, da lahko preživi. To je dolgoročno pogubno za umetnost, ki mora, če naj ohrani svojo identiteto, ostati absolutno nekoristna v tržnem smislu.
Umetniki in umetniške ter kulturne institucije so postali sužnji statistik kot edinega merila uspešnosti svojega delovanja, kar je nevarno, saj statistike utrjujejo povprečje ne pa vrhunskosti. Vodilne kulturne ustanove morajo del prihodkov ustvariti s tržno dejavnostjo, kar vodi v to, da se prodajajo uspešnicam (pod)povpračne kvalitete. Okus raje je tako postal skoraj izključno merilo. Nihče ne more biti več samo vrhunski in preživeti.
To so anomalije. Na primer, hvalimo se, da Slovenci ogromno beremo, večinoma pa si nihče ne upa povedati na glas, da gre v glavnem za literaturo, ki ni vredna niti cenenega papirja, na katerega se tiska. Ta problem je sicer širši od Slovenije, je pa mogoče tukaj še bolj izrazit,saj gre za majhen prostor, kjer se vsak pisun lahko okliče za umetnika in zgolj z vpitjem dobi relativno veliko pozornost, kar še dodatno niža že tako pritlehni nivo.
“Nekje se je zgodila čudna premena, da se je umetnik znašel na trgu in torej postal nekdo, ki mora zadostiti tržnim zakonitostim, da lahko preživi. To je dolgoročno pogubno za umetnost, ki mora, če naj ohrani svojo identiteto, ostati absolutno nekoristna v tržnem smislu.”
Sami pa si primarno umetniško ustvarjate predvsem v knežjem mestu. Kako bi komentirali kulturni utrip v Celju? V katero smer gre?
V nobeno smer ne gre. Celje nima meščanske zavesti, pravzaprav je ni nikjer v Sloveniji. Meščanstvo se je vzpostavilo v odnosu do plemstva, ga preraslo in postalo ključna os družbenega razvoja. Slovenija ni imela svojega plemstva, naše »meščanstvo« se je razvilo iz podeželja, kar ga še danes definira. Tako ne vemo zares, kaj pomeni imeti svojo identiteto, svojo državo … Meščanstvo je bilo skozi zgodovino merilo žlahtnosti, za katero smo bili Slovenci prikrajšani.
V civiliziranih sredinah z vzpostavljeno meščansko identiteto se ne morejo zgoditi vdori turbofolka v javni prostor, kot se to dogaja v vseh slovenskih mestih, ne samo v Celju, čeprav je prav Celje zgled odsotnosti urbane zavesti. To izvira predvsem iz dejstva, da tisti, ki so odgovorni za snovanje kulturnih politik v mestu, ravno tako nikoli niso premogli najosnovnejšega nivoja in kompetenc. Celje nima izoblikovane kulturne identitete niti izdelane turistične strategije, ki je seveda nujno vezana na prvo. Problematično je, da smo glavni pobudniki sprememb in izboljšav v mestu neodvisni ustvarjalci, ki za povrh vsega opravljamo delo večinoma prostovoljno.
Kulturni proračun občine ni majhen, se pa sprašujem, kakšni so njegovi učinki. Gre za primer najslabše uravnilovke. Razpis je oblikovan, kot bi nekdo iz srca želel, da v Celju nikoli ne bo vrhunske umetniške produkcije. Škandal je, da lahko institucija, kot je Hiša kulture Celje, izpade iz javnega razpisa. In da tega post festum nihče ne problematizira in sankcionira. Kje se je tukaj zataknilo? Kdo je ta komisija, ki je zavrnila sredstva? Nekatere stvari boleče stvari si bomo morali priznati potem pa sklicati vrhunske celjske ustvarjalce, jim dati mandat, da oblikujejo celjsko kulturno strategijo in jim finančno in infrastrukturno omogočiti, da jo izvajajo. To ni stvar, ki jo lahko rešijo neozaveščeni birokrati, ki se po osmih urah prestavljanja papirjev registrirajo in odidejo domov, ker jim ne za Celje ne za kulturo ni mar.
Pred tem pa se bomo morali seveda odločiti, ali želimo, da je Celje mesto ali vas.
“V civiliziranih sredinah z vzpostavljeno meščansko identiteto se ne morejo zgoditi vdori turbofolka v javni prostor, kot se to dogaja v vseh slovenskih mestih, ne samo v Celju, čeprav je prav Celje zgled odsotnosti urbane zavesti. To izvira predvsem iz dejstva, da tisti, ki so odgovorni za snovanje kulturnih politik v mestu, ravno tako nikoli niso premogli najosnovnejšega nivoja in kompetenc. Celje nima izoblikovane kulturne identitete niti izdelane turistične strategije, ki je seveda nujno vezana na prvo.”
Pa vendarle lahko opažamo določene pozitivne trende. V zadnjih letih so se na primer tudi same institucije v Celju začele uspešno povezovati, ob čemer lahko spremljamo skupne povezovalne projekte, ki vključujejo gledališče, šole, knjižnico, muzeje …
To je super, ampak vse poteka na ravni dobre volje direktorjev posameznih institucij, ki prepoznajo potencial sodelovanja v določenih projektih. Manjka pa centralna identiteta, skupna zgodba, če hočete. Interesi posameznikov so močni. Mislim, da nikoli nismo imeli tako močne zasedbe direktorjev javnih zavodov, kot prav sedaj. Večinoma so vsi mladi, profilirani, zelo sposobni, imajo vizijo razvoja svoje ustanove in projektov v sodelovanju z drugimi. Manjka skupna usmeritev, ki bi jo morali zagotoviti tisti, ki so odgovorni za kulturo v Celju. To ni neposredno stvar vodstva občine. Vemo, kdo so odgovorni za kulturo in turizem in skrbi me, da je odvratna oglaševalska kampanja, ki je žaljiva do zgodovine mesta, jezika in povprečno inteligentnega slehernika, največ, kar premorejo.
V letošnjem letu je sicer Mestna občina Celje prepoznala tudi vaše delo, saj ste prejeli priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture. Kako bi sami ocenili svoj doprinos k umetniškemu ustvarjanju v knežjem mestu?
Dolgo časa sem kolebal, če naj ostanem v Celju ali odidem, potem pa je pretehtalo spoznanje, da je prav odsotnost vseh normalnih struktur predvsem velik potencial, priložnost, da se Celje transformira v žlahtno meščansko okolje, sodobni urbani kulturni center, ki bi lahko postal zgled širši evropski regiji. Imamo namreč vse potrebne danosti in če lahko po svojih močeh pomagam k temu premiku, sem za zdaj pripravljen žrtvovati marsikaj. Celje mi je dalo ogromno priložnosti in mi jih še daje. Hvaležen sem za vse, v končni fazi tudi Mestni občini Celje, sploh kabinetu župana, ki v ključnih trenutkih vendarle premore posluh in pripravljenost za sodelovanje. Imajo voljo, da se vse te stvari uresničijo in globoko sem prepričan, da se iz Celja da v relativno kratkem času oblikovati spodobno urbano središče. V to upam in tega se veselim.
“Dolgo časa sem kolebal, če naj ostanem v Celju ali odidem, potem pa je pretehtalo spoznanje, da je prav odsotnost vseh normalnih struktur predvsem velik potencial, priložnost, da se Celje transformira v žlahtno meščansko okolje, sodobni urbani kulturni center, ki bi lahko postal zgled širši evropski regiji. Imamo namreč vse potrebne danosti in če lahko po svojih močeh pomagam k temu premiku, sem za zdaj pripravljen žrtvovati marsikaj.”
V tem duhu lahko govoriva tudi o festivalu Izrekanja …
Od nekdaj sem bil prepričan, da ima Celje vse pogoje postati svetovno prepoznano festivalsko mesto. Govorimo seveda o vrhunskih festivalih, ne pa o k sreči propadlemu poskusu vsiljevanja turbofolk zmazka v historični center.
Ker sem se čutil dolžnega prispevati več od besed, sem se lotil projekta z vizijo vzpostavitve festivala poezije in performansa. Tovrstni festivali so redki. Najprej je bilo potrebno pridobiti podporo lokalnega okolja, finance itd. Potem so stvari stekle presenetljivo gladko.
Izrekanja hočejo biti ena od točk, okrog katerih se lahko zgradi omenjena urbana identiteta – dvesto let prepozno, a vendarle. Druga je prav tako sveže ustanovljeni Festival celjski grad, ki na vrhunsko historično prizorišče vnaša dogodke, ki tja dejansko sodijo. Ne pozabimo na točke s pomembno več desetletno tradicijo, ki so še vedno premalo ozaveščene in občasno celo šikanirane, kot na primer Plesni forum ali Umetniška četrt. Tukaj se gradi urbana identiteta, ne v trgovskih središčih in megalomanskih športnih parkih … Urbana identiteta mesta se bo vzpostavila na urbani kulturi in ustvarjalnosti domačih in rezidenčnih vrhunskih umetnikov, ki bodo tukaj našli vrhunsko ustvarjalno okolje, ali pa se ne bo.
Velik vašega tvojega ustvarjanja in delovanja zajema tudi pedagoška dejavnost. Pred tremi leti je tako nastala celjska gledališka šola, na Gimnaziji Celje – Center delate s poeti v nastajanju …
Če bom kdaj moral zmanjšati obseg svoje dejavnosti, bo pedagoška dejavnost zadnja, ki se ji bom odpovedal. Lažje bi preživel brez odra in pisanja kot brez pedagoškega dela. Srednješolci so generacija, na pragu vstopa v celostna družbena razmerja, hkrati pa so dodobra ujeti v umazano potrošniško agendo, imenovano šolski sistem, ki služi enemu in edinemu cilju: vzgoji potrošnika in pismenega bebca. Sistem deluje tako, da mlademu človeku v isti sapi predstavi problem in njegovo edino zveličavno rešitev, ne dopušča refleksije in sankcionira individualnost in drugačnost. Ta sistem ni niti vzgoja niti izobraževanje ampak dresura.
Torej lahko govoriva o vašem delu z mladimi kot korak stran od tega?
Absolutno. Umetnost, kot jo dojemam sam, je prostor popolne osebne svobode, kjer nič ni gotovo, dokončno in dano vnaprej. Predvsem oder je varen laboratorij, kjer lahko ustvariš simulacijo realnosti in potem pustiš mladega človeka, da sam razišče dano situacijo in jo razreši z lastnim naporom in iznajdljivostjo. Kot taka je moja pedagoška dejavnost čista konfrontacija z obstoječim šolskim sistemom. Edino, kar si mlad človek želi, je biti svoboden z zavestjo odgovornosti in biti slišan. Upam, da bodo mladi, ki so del mojega procesa, na vstopu v odraslost oboroženi vsaj z informacijo, da je mogoče živeti in delovati tudi drugače.
“Srednješolci so generacija, na pragu vstopa v celostna družbena razmerja, hkrati pa so dodobra ujeti v umazano potrošniško agendo, imenovano šolski sistem, ki služi enemu in edinemu cilju: vzgoji potrošnika in pismenega bebca. Sistem deluje tako, da mlademu človeku v isti sapi predstavi problem in njegovo edino zveličavno rešitev, ne dopušča refleksije in sankcionira individualnost in drugačnost. Ta sistem ni niti vzgoja niti izobraževanje ampak dresura.”
Tina Ožvald
