Gost minule četrtkove Besednice je bil sodobni slovenski pisatelj, kolumnist, scenarist, publicist, filmski režiser in računalniški programer Miha Mazzini. Doktorja antropologije, avtorja številnih romanov, priročnikov in zgodb niti malo ne gane dejstvo, da ga slovenska srenja pisateljev označuje kot posebneža, po njegovih besedah ga tudi literarna kritika ne mara. Rdeča nit Besednice naj bi bil pogovor o dveh knjigah – Duhovi in Nemška loterija. Že na začetku postalo jasno, da bo Besednica nekoliko drugačna. Še vedno seveda posebna in zanimiva. Z avtorjem številnih izvrstnih del se je pogovarjal Marijan Pušavec.
Debata se je pričela z Mazzinijevo teorijo obče slovenskega pristopa k pisanju in branju slovenske literature. Ob tem je slikovito izpostavil fenomen preklapljanja vlog bralca, ki ob branju slovenske knjige “preklopi” v vlogo bralca slovenske knjige oz. ob branju ameriške knjige v vlogo bralca ameriške knjige. Ti dve vlogi se po besedah Mazzinija zelo razlikujeta. Možgani bralca slovenske literature po Mazzinijevih dognanjih med drugim bolestno iščejo pasivnega junaka, ker naj bi v nas bilo globoko usidrano prepričanje, da smo narod tlačanov, stoletja vzgajan za pasivno vlogo in pasivnega junaka. Občutek, da štejejo le doze trpljenja, nam v precejšnji meri vcepijo v šolah.
Prvi večji odmik od slednjega je njegovo delo Telesni stražar, kjer je moč zaznati pasivnost junaka, ki mu ne leži, se je pa zaveda in ravno to ga postavlja v aktivno vlogo. Značilnost bralca slovenske literature je po Mazziniju pričakovanje, da bo vsaka stvar vsaj petkrat povedana. Gre torej za veliko količino odvečnih, nepotrebnih besed, značilnost piscev slovenske literature.
Beseda je seveda tekla tudi o knjigo Duhovi. Gre za Mazzinijevo knjigo kratke proze, zbirko desetih zgodb, polnih presenečenj in kakovostnih pripovednih zasukov, v katerih je zaznati številne vsakdanje podrobnosti, ki ne preveč pozornega bralca prikrajšajo, da bi začutil nekaj pretečega oz. mu ne dajo zaslutiti nekaj pričakovanega, kar se med branjem ne da predvideti. Le bralec, ki se pusti voditi skozi zgodbo, lahko v polnosti začuti pisateljevo prefinjenost, ki ga preko branja vodi do pravega bralnega užitka. Kvalitetno kratko zgodbo namreč odlikuje perfekcija, v njej ni prostora za odvečne besede in stavke, je pojasnil Mazzini.
Dobitnik številnih nagrad, tudi ameriške literarne nagrade Pushcart, ki jo podeljuje istoimenska založba za najboljšo poezijo preteklega leta, kratke zgodbe in eseje, objavljene v manjših revijah in publikacijah, je na Besednici razmišljal tudi o prevedeni slovenski literaturi. Seznam prevedenih slovenskih knjig je po njegovih besedah ogromen, a je problem, ker jih v tujini fizično ni nikjer oz. jih je zelo malo le v večjih knjigarnah v nekaterih večjih mestih. O slednjem se je med drugim razpisal v seriji člankov v sobotni prilogi znanega časopisa (naslov: Slovenska kulturniška laž).
Seveda pa Besednica ni mogla mimo dejstva, s katerim se številni bralci strinjajo, da gre za pisatelja, ki je uspešen v tujini, doma pa spregledan. Na vprašanje, kako to, da kot priznan avtor v tujini doma ni deležen prave podpore, je Mazzini preprosto nanizal nekaj dejstev iz serije člankov Slovenska kulturniška laž. Ob tem je izpostavil sistem točkovanja, skritega odločanja in neodgovornosti, ki se nanaša na celotno kulturniško srenjo.
Po dobrih dveh urah srečanja in številnih temah iz slovenskega literarnega sveta je Besednica dobila epilog z zaključnim vprašanjem, ki se je nanašalo na podobnosti oz. razlike med Mazzinijem in Svetlano Makarovič. Pisatelj je prepričan, da je med njima več razlik kakor podobnosti. V prvi vrsti Mazzini na slovenski narod gleda kot celoto, sebe šteje poleg, Makarovičeva pa se z novorekom “Slovencelj” distancira od občega in razkraja mitizirano samopodobo Slovencev kot samoljubno, primitivno, navznoter agresivno in navzven naivno, ozkosrčno, dvolično in servilno. Slovencelj torej nikoli nisem jaz, to je nekdo drug. Poleg tega Mazzini za razliko od Makarovičeve vidi sovražnika, ki je v nas.
Zanimivo, tako Mazzini kot Makarovičeva sta bivša člana Društva pisateljev Slovenije. Mazzini je iz društva izstopil zaradi ocenjene enajstine vrhunskosti, ki ga po njegovem mnenju ne uvršča v elitizem, sam meni, da društvu očitno dela sramoto, Makarovičeva pa je izstopila, ker društvo ni temeljilo na umetniški kakovosti.
Mazzini se je tudi tokrat izkazal kot odličen sogovorec in kritik, zapriseženec dobrih zgodb, jasnih in natančnih misli ter idej, ki viha nos nad vzvišenostjo slovenske kulture. Vse to ga dviguje nad slovensko povprečje, dostikrat (žal) na mesto “samotnega jezdeca”.
t/f: Egon Horvat
