Ob današnjem slovenskem kulturnem prazniku, ko vrata odprejo številne kulturne ustanove, vam v branje ponujamo govor, ki bi ga morala Jerneja Jezernik, raziskovalka življenja in dela pisateljice in svetovne popotnice Alme M. Karlin, prebrati na torkovi prireditvi, kjer so podelili celjske zvezde za dosežke na kulturnem področju.
Slavnostna govornica je bila zaradi bolezni odsotna, za zapis pa si je vsekakor vredno vzeti nekaj pozornosti.
Slovenci še do nedavnega nismo čisto natančno vedeli, kam bi z njo, in morda se še danes kdaj počutimo nelagodno, ko se srečamo z njo. Z eno od pionirk svetovnega popotništva, ki je pred več kot sto leti kot samostojna in neodvisna ženska sama prepotovala ves svet, po svoji vrnitvi v Celje pa kot navdušena pohodnica ter velika ljubiteljica in poznavalka narave prehodila tudi skoraj celotno ozemlje današnje Slovenije, ki ji je sama večkrat rekla »moja svetla domovina«. Kam z ambiciozno pisateljico s svojskim stilom, ki je s svojimi živimi in brutalno iskrenimi potopisi premajhna zgolj za slovenski literarni zemljevid? Kam z nemško pišočo pisateljico iz Celja, za katero lahko danes mirne duše trdimo, da v svetovnem merilu predstavlja najbolj uspešno literatko s Slovenskega doslej? Kam z njeno dvokulturno, tudi dvojezično identiteto, ki ju danes v takšni obliki v mestu ni več? Kam z njeno nacionalno opredeljenostjo, ki je namesto besed slovenska ali nemška raje govorila o pokrajinski, torej štajerski pripadnosti, še najbližje pa ji je bil izraz državljanka sveta? Kam z očitki, upam, da le s tistimi iz preteklosti, da je bila zaradi jezika svojega ustvarjanja, nemščine, nacionalsocialistka, čeprav je pod svojo streho skrivala političnega ubežnika pred Hitlerjevim režimom in zanj zastavila ne le svoj ugled, temveč zanj zapravila več, kot bi danes za nov avto srednjega razreda? Kam z njo, ki je, čeprav je proti koncu svojega življenja živela v hudi revščini v skromni zidanici v Pečovniku, vsakega obiskovalca nahranila in duhovno napojila? Kam z njo, ki si je po koncu druge svetovne vojne, s črnimi razjedami od raka na prsih, namesto v socialistični Jugoslaviji želela umreti na svobodi nekje na Zahodu? Kam z njo, ki smo jo po krivici, to že lahko rečemo, za dolga desetletja potisnili v pozabo, danes pa s svojim likom skozi prostor in čas navdihuje vedno nove in nove generacije? Vse to in še več je bila Alma M. Karlin, soseda iz nekdanje Ljubljanske ulice, kjer danes izpod fige kuka njena spominska plošča, ki se je zaradi tik ob njej stoječih kioskov s hrano težko opazi, zaradi hrupa s ceste pa še težje počasti.
Alma je bila, če sodimo po zapisu na njeni poslovni vizitki, v prvi vrsti pisateljica. Poklicna pisateljica, ki je morala s svojim delom na mednarodnem knjižnem trgu preživeti v času dveh svetovnih vojn, dveh velikih svetovnih gospodarskih kriz in nasilnih ideologij, ki sta jo vsak po svoje izmozgala do te mere, da je lahko komaj še kaj objavljala. Dokler je šlo, je pisala, s krvjo svojega srca, se borila za vsakega založnika, za vsako svojo neobjavljeno knjigo, za svoj pisateljski honorar. Včasih je to »telo iz črk«, kot je v naslovu romana o Almi zapisal Milan Dekleva, pisalo tudi na škodo literarne kakovosti del, ker se je morala avtorica za zaslužek boriti s prav vsako objavljeno črko. Ko to tudi zaradi povsem objektivnih razmer ni bilo več mogoče, je stradala, se spopadala z depresijami, ostala brez zdravniške oskrbe. Ni treba posebej omenjati, da bi ji v težkih časih vsaj malo pomagalo nekaj takega, kot je danes status samostojnega delavca v kulturi, ki bi ji omogočil vsaj osnovno zdravstveno in socialno zavarovanje. Osnovni minimum zrele demokratične družbe pa bi moral za umetnike danes iti še dlje. Vsak umetnik, če je dober, bi moral s svojim delom dostojno živeti, ustvarjati v spodbudnih okoliščinah in dobiti priložnosti, da bi lahko v polnosti razvil svoj talent. Koliko od tega danes srečamo v realnosti, je prava mala grozljivka, pogosto le goli boj za preživetje. Premalo se zavedamo, kako pomembna je kakovostna slovenska literatura, dejstva, da smo se Slovenci kot narod najprej konstituirali prav na temelju knjige in kulture, šele veliko pozneje pa so za to poskrbeli politiki. Tako zgodovino imajo v svetu le redki narodi.
Koliko škode, celo tragedije lahko v življenju literata povzroči prav politika, je Alma v zgodovini slovenske literature naravnost vzorčni primer. Leta 1936 je v Leipzigu izšel njen roman Isolanthis, ki pomeni prelomnico v njeni pisateljski karieri. Delo se naslanja na mit o Atlantidi, domnevno potopljeni starodavni celini in njeni visoko razviti civilizaciji. Na prvi pogled je besedilo precej nedolžno, saj pripoveduje o neuslišani ljubezni. Na drugi pogled pa zadeve postanejo bolj resne. Alma namreč v romanu podrobno opiše okoliščine, v katerih naj bi prišlo do potopa Atlantide. Njen propad je označila kot posledico zmage črnih sil, zlorabe psihičnih moči za sebične cilje najbolj odgovornih ter propada moralnih in etičnih vrednot. Roman so takoj po izidu pod svoj drobnogled vzeli nacisti in postali njegovi zagrizeni nasprotniki. Tale mala pisateljica iz Celja v njem vendar napoveduje propad tretjega rajha, so bili zgroženi. Roman so nemudoma umaknili z vseh knjižnih polic Nacionalsocialistične stranke, Alma pa je odtlej za svoja dela na nemškem trgu komaj še našla kakšnega založnika in tako za svojo pokončnost in neuklonljivost – za kaj že ima človek hrbtenico? − plačala visoko ceno.
Zadeve so se zanjo še bolj zaostrile med letoma 1937 in 1938, ko je v svoji rojstni hiši čisto blizu nas skrivala protinacističnega emigranta in novinarja Bonsacka. Nacisti so ga obtožili priprav na veleizdajo in ga za skoraj leto dni zaprli v samico, po pobegu v Francijo pa je v Almi prepoznal edino možno rešiteljico in junija 1937 na njene stroške zbežal k njej v Celje. Ko jo je bolje spoznal, je Almo opisal kot visoko nadarjeno in duhovno visoko razvito osebnost, predano sebi in svetu, ki je znala biti »dobra brez sebičnosti«, »popustljiva pri presojanju«, ne da bi kadarkoli hotela obdržati svoj prav. Alma ni dosti pomišljala, da bi političnemu beguncu aktivno priskočila na pomoč. Brez pomisleka je zanj zastavila svoje dobro ime in postavila na kocko svojo pisateljsko kariero. Kot človekoljubka je naredila vse, da bi njen gost, za katerega so se nacistične oblasti bale, da bi utegnil s svojimi somišljeniki zanetiti upor proti Hitlerju, prišel do Nansenovega potnega lista in lahko emigriral naprej v Skandinavijo. Vzpostavila je stike s številnimi politiki, mednarodnimi predstavniki in cerkvenimi dostojanstveniki. Nekega dne je pisala tudi kardinalu Pacelliju, pozneje papežu Piju XII., in pismu priložila svoj roman Isolanthis. »In zgodil se je čudež. Tako se imam notranjemu glasu Alme M. Karlin, njeni knjigi in pismu o mojem življenju, ki ga je napisala Pacelliju, zahvaliti, da še živim,« je v svojih dnevnikih zapisal Bonsack.
V svojem rojstnem mestu pa je Alma prav zaradi Bonsacka postala nezaželena. Morala je zapustiti svojo rojstno hišo in se izseliti na rob mesta. V vilo Beli slon v Zagradu, ki je vila samo na prvi pogled, v resnici pa takrat ni imela ne vodovodne napeljave ne stranišča. Od tam so jo nacisti ob okupaciji Jugoslavije kot eno prvih že junija 1941 zaprli najprej k celjskim kapucinom, nato pa jo prepeljali v taborišče Melje pri Mariboru. Njena pisateljska kariera je bila zapečatena. Odtlej sem lahko objavljala samo še krajša, manj pomembna dela, je zapisala Alma. Po koncu vojne so jugoslovanske oblasti v vilo naselile družine, zato se je preselila v skromno zidanico v Pečovniku, da bi lahko, že hudo bolna, z rakom na prsih, v miru ustvarjala – četudi zgolj za svoj predal. Tako imamo danes, leta 2024, kljub ogromnemu opravljenemu delu še vedno več rokopisov in tipkopisov v Almini literarni zapuščini kot pa knjižnih izdaj.
Alma je bila v svojem času manjšina v manjšini. Nekoč ena najslavnejših in najbolj priljubljenih avtoric je bila verjetno v Jugoslaviji prav zaradi tega, ker je vsa svoja dela napisala v nemškem jeziku, dolga desetletja spregledana in prezrta. Prevod prvega dela njene potopisne trilogije smo Slovenci dobili leta 1969, 40 let po izidu nemškega izvirnika, celotni prevod trilogije pa po letu 1991. Šele samostojna Slovenija je omogočila bolj pošten, vključevalen pogled na Almo M. Karlin in šele danes lahko rečemo, da smo jo končno dostojno vrnili na zemljevid slovenske in evropske literature.
V manjšini pa je bila tudi zaradi svojega spola. Ko je začela pisati, so v svetu dominirali moški literati, a si je kljub številnim preprekam s svojim talentom uspela narediti ime. Še danes v družbi vlada zgolj navidezna enakopravnost med spoloma, kar je seveda dobro opaziti tudi na literarnem področju. Čeprav danes ustvarja več avtoric kot avtorjev, med nagrajenci najbolj ugledne literarne nagrade kresnik še vedno močno prevladujejo moški, v učbenikih za šolsko publiko, ki se jo vzgaja za prihodnost, pa se snov močno nagiba k moškim avtorjem. Kakovost literature ni odvisna od spola, je samo dobra ali slaba. Besede se te dotaknejo ali pa te pustijo hladnega. Te naredijo aktivnega sooblikovalca družbe ali pa te pustijo pasivno opazovati svet. Prebudijo kritičnega duha ali pa ga uspavajo. To so, po moje, edine upravičene razlike v literaturi.
Mislim, da se počasi bliža čas, ko bomo Almini rojaki in rojakinje v celoti prepoznali njeno vrednost in se ji primerno oddolžili. Tudi to, da jo je Mestna občina Celje na letošnjem kulturnem prazniku postavila v ospredje, je dokaz za to. Za to sta potrebna odprtost duha in pogum. To pa ni samoumevno, bi nam iz sosednje ulice zašepetala Alma in se nam nasmehnila.
Na temo aktualnih kulturnih dogajanj v Celju se je danes z uradnega Facebook profila oglasil tudi župan Matija Kovač:
Prešernov dan in dogajanje ob njem je vsakoletni opomnik, kako pomembno mesto v naši družbi nosijo kultura, ustvarjalnost in dediščina. Poklonimo se nagrajencem, obiskujemo predstave, koncerte, razstave, spomenike, se posvetimo branju literarnih del in ob vsem tem občutimo ponos na našo domovino in kulturo kot njen temeljni gradnik.
