V Galeriji sodobne umetnosti Celje je vse do sredine februarja na ogled pregledna razstava Jelke Flis z naslovom Geometrija bivanja.
Gre za do sedaj najobsežnejšo predstavitev opusa umetnice, ki izhaja iz Celja in je leta 1983 končala študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za njo je že dolga ustvarjalna pot, znotraj katere je ustvarila bogat slikarski opus, ki ga poleg likovne virtuoznosti odlikuje vztrajno, kontinuirano razvijanje izbranega likovnega koncepta.
Velik del njenega opusa predstavlja sestavljena slika, za katero so značilni ponavljanje, vzorec in ritem. Razvila je specifičen in zanjo značilen model velike slike, ki je, kot poudarja, utemeljena v notranjem izkustvu, v osebnem in izpovednem, značilna za njeno pojavnost pa je poudarjena monumentalnost. S formo slike, pri kateri se številne enote posameznih poslikav dvodimenzionalnega nosilca malega formata sestavljajo v monumentalno podobo, v katero so vključene tudi praznine vmesne stene, natančno oblikovane v mrežo, pravokotnike in druge geometrijske like, je nedvomno močno zaznamovala slovensko likovno ustvarjalnost.
Takšno sestavljeno sliko – z izrazitimi povezavami s simbolnim in arhetipskim -, je razvila sredi 90. let prejšnjega stoletja in z njo pomembno prispevala k spremembam in premikom v takratnem slikarstvu.
Vsaka posamezna enota v njej bi večinoma lahko funkcionirala tudi kot samostojna celota (slikarka zase pravi, da je v tem smislu vedno ostala zvesta tradicionalnemu slikarskemu nosilcu pravokotnika), njena inovativnost in velikopoteznost pa sta jo vodila v raziskovanje vedno novih kompozicijskih sestavov in repetitivno tvorjenje abstraktne podobe, ki invazivno zaseda nove, večje površine, dokler nazadnje ne naseli celotne površine galerijskega prostora. Ta način gradnje slike je ohranila do danes.
V zadnjih letih je z deli, ki nastajajo od leta 2017, principu sestavljene slike pridružila ustvarjanje avtonomne, od prostorskih danosti neodvisne slike. Med njimi so tudi slike, v katerih se za razliko od prej abstraktnega načina izražanja in raziskovanja večinoma likovnih vprašanj pojavita človeška figura in nanašanje na družbena vprašanja.
Jelka Flis je imela v Centru sodobnih umetnosti svojo prvo samostojno razstavo v Likovnem salonu leta 1987, naslednjo odmevno v istem prostoru leta 1997, kasneje se je s svojim delom v CSU predstavila še na dveh skupinskih razstavah.
Koncept tokratne predstavitve, s katero se osredinjamo na temeljne vsebinske in formalne postaje njenega opusa, se nekoliko odmika od klasičnega kronološkega sprehoda. Na ogled so slike in slikarske instalacije, ki sicer sledijo preteklim postavitvam, a so hkrati unikatne, tokrat izvedene za prostor Galerije sodobne umetnosti. Ker so bile slikarske postavitve Jelke Flis vedno zasnovane za določen prostor, so v svoji primarni izvedbi seveda neponovljive, zato bo njihova transformacija, prilagoditev za tokratni prostor, posebej zanimiva. Temeljni premiki in prijemi v njenem opusu so postavljeni v dialog z izbranimi umetniki.
Umetnica je k sodelovanju povabila tri slikarje: Beti Bricelj, Milana Eriča in partnerja Braneta Severja, da bi skozi dialog z njimi raziskala različne modalnosti lastne slikarske podobe. V tem smislu je razstava zasnovana dvoplastno. Na eni strani se slikarka predstavlja skozi popolnoma samostojno naracijo, na drugi raziskuje svoje delo v razmerju z drugimi umetniki. Odprtje sta z glasbenima vložkoma popestrila avtoričin sin Jan Sever in Goran Bojčevski.
*na naslovni sliki kustosinja Irena Čerčnik in Jelka Flis
