Na današnji dan se je leta 1889 v Celju rodila Alma Maximiliana Karlin, popotnica, pisateljica in zbirateljica. Umrla je 14. januarja 1950 v Pečovniku pri Celju.
Rojena je bila v Celju slovenskima staršema, oče Jakob je bil upokojeni major avstro-ogrske vojske, mati Vilibalda, rojena Miheljak, je bila učiteljica na nemški dekliški šoli v Celju. Zaradi zdravstvenih težav je neredno obiskovala osnovno šolo, zaradi mamine obsedenosti s spodobnostjo pa je morala prestati tudi naporno ortopedsko zdravljenje. Pri enajstih letih je v sebi odkrila nadarjenost za tuje jezike, pri osemnajstih je opravila državni izpit iz francoščine, leto kasneje še iz angleščine – kar ji je omogočilo samostojno poučevanje obeh jezikov.
Provincialno mestece, zapleteno v nacionalne spore, je bilo pretesen okvir za njeno odprtost in naravno radovednost, zato se je jeseni l. 1908 preselila v London. Zaposlila se je v prevajalskem uradu, ob delu pa je spoznavala azijske kulture in se učila še španščine, italijanščine, ruščine, danščine, norveščine in švedščine ter zasebno učenje teh jezikov kronala z diplomami iz osmih na Royal Society of Arts leta 1914. Ob izbruhu prve svetovne vojne se kot avstrijska državljanka v Londonu ni počutila dobro, zato se je umaknila na Norveško in Švedsko, spomladi leta 1918 pa se je vrnila v Celje. Odprla je jezikovno šolo in se pripravljala na potovanje okoli sveta, za katerega se je odločila med bivanjem v Skandinaviji. Na pot je odšla novembra l. 1919 in se vrnila v zadnjih dneh leta 1927. Najprej je nameravala na Japonsko, a zaradi neugodnih ladijskih povezav je sklenila, da bo na Japonsko prišla prek Južne Amerike oz. prek Havajev.
Njeno potovanje je potekalo takole: Genova – Peru – Panama – San Francisco – Havaji – Japonska – Koreja – Kitajska – Filipini – Avstralija – Nova Zelandija – Fidži – Nova Kaledonija – Novi Hebridi – Salomonovo otočje – Nova Gvineja – Indonezija – Singapur – Tajska – Burma – Indija – Eritreja – Benetke.
Potovala je sama, na poti se je preživljala s poučevanjem in prevajanjem ter pisala članke in reportaže za več kot dvajset časopisov v Avstriji, Nemčiji in Jugoslaviji. Na potovanju je vestno beležila vtise o krajih in ljudeh ter zbirala večje ali manjše predmete, ki so postali del njene etnološke zbirke, in pisala zgodbe, novele, povesti in romane.Takoj po vrnitvi se je lotila urejanja svojih zapiskov in v letih 1929 in 1930 v nemščini in pri nemški založbi izdala dvodelni potopis o svojem potovanju okoli sveta: Samotno potovanje in Urok Južnega morja. Potopisa sta postala bestselerja in so ju večkrat ponatisnili. Karlinovo so po izidu potopisa vabili na predavanja po Evropi, nad njo so bile še posebej navdušene ženske bralke in feministično naravnane izobraženke. L. 1934 se je h Karlinovi preselila nemška slikarka in novinarka Thea Schreiber Gammelin, ki je postala Almina dosmrtna družica, zaupnica in prijateljica.
Karlinova je bila izrazita protinacistka, na svojem celjskem domu je večkrat skrivala nemške disidente, ki so prek Balkana bežali pred nacizmom. Zaradi tega so njene knjige po l. 1939 v Nemčiji postale nezaželene, ob času okupacije pa so nacisti Karlinovo takoj zaprli in jo namenili za eno od uničevalnih taborišč – pred gotovo smrtjo so jo rešile njena pisateljska reputacija in dobre zveze prijateljice Thee. Jeseni l. 1944 se je Karlinova priključila partizanom, saj je upala, da bo prek njih uspela navezati stik z Angleži, vendar so jo partizani odpeljali na osvobojeno ozemlje v Belo Krajino, kjer so ji ponudili, da bi delala v agitpropu vrhovnega štaba slovenskih partizanov, a je ponudbo zavrnila in pot do Angležev ji je ostala zaprta. Po končani vojni se je bolna in izmučena vrnila v Celje, s prijateljico Theo sta se umaknili živet v hišico na Pečovniku blizu Celja, kjer je zaradi posledic malarij, ki jih je prebolela na potovanju okoli sveta, raka, izčrpanosti in slabih življenjskih razmer umrla januarja l. 1950. Na njeno željo so jo pokopali na bližnji Svetini, kjer ležita v skupnem grobu s Theo Gammelin.
Zapisal: Marijan Pušavec
Vir: Kamra.si
