Na današnji dan se je leta 1887 v Križu pri Trstu rodil Albert Sirk (znan tudi po nadimku Jožinov Berto), slovenski slikar. Umrl je 13. septembra 1947 v Celju.
Sirk Albert, slikar, rojen v Sv. Križu pri Trstu kovaču in mehaniku Jožetu iz ribiške družine in Uršuli (r. Magajna), umrl v Celju. Obiskoval je osnovno šolo v Pulju, kamor se je preselil njegov oče, v Sv. Križu in Trstu; tu potem 1901–4 realko (3 razr., 1 sem. 4. razr.), a zaradi bolezni izstopil. L. 1906–7 se je učil na tržaški obrtni šoli (dekorativno risanje), potem bil risar v litografiji.
Služil je vojake v vojni mornarici 1908–12, 1912–3 obiskoval slikarski tečaj za nazorno risanje na Zavodu lepih umetnosti v Benetkah, ga končal v Urbinu 1913 z izpitom in bil usposobljen za pouk risanja na osnovnih in tehničnih nižjih šolah. L. 1913 so ga vpoklicali k mornarici, bil tam vojni risar v Pulju, poučeval v risanju tudi otroke admirala Hortyja. Po vojni je v rojstnem kraju režiral, igral, neutrudno slikal; 1921 se je poročil z Doro Dovšak iz Sv. Križa in postal pogodbeni suplent na gimnaziji Francesco Petrarca v Trstu, kjer so ga pa kot nezaželenega Slovenca leta1923 odpustili; 1922–9 je poučeval na Strokovni nadalj. šoli v Komnu, v rojstnem kraju pa leta 1923 prostovoljno kamnoseške in kiparske vajence, bil v letih 1924–7 učitelj risanja na Slovenski zasebni šoli pri Sv. Jakobu v Trstu, a so ga morali kot ne dovolj zanesljivega državljana odpustiti. Umaknil se je v Jugoslavijo; ker ni imel predpisane šolske izobrazbe, je bil v letih 1929–37 pogodbeni strokovni učitelj na meščanski šoli pri Lenartu v Slovenskih goricah, v letih 1937–41 na gimnaziji v Celju. Nemci so ga izselili v Paračin, Zaječar, leta 1945 se je vrnil v Celje, nato ga je PNOO poklical v Trst zaradi ustanovitve slovenske obrtne slikarske šole. Leta 1946 je učil na učiteljišču v Portorožu, 1947 se je bolan preselil v Celje.
Albert Sirk je izrazit realist s kancem romantičnega navdiha, preprost in odkrit. Ljubi močne kontraste v osvetljavi, barve nanaša žive in bleščeče v kasnoimpresionističnem načinu. Sprva se je ukvarjal s portreti, kjer je iskal predvsem psihično resničnost in podobnost; v risbi s peresom ali z ogljem je včasih opaziti močne ekspresionist. stilizacijske vplive, mestoma tudi trdote. Pozneje se je posvetil slikanju morja in je prvi slovenski mojster marin, ribičev in mornarjev. Motivi so iz slovenske tržaške obale, pozneje Dalmacije. Tu je lirik, kasnejše oljne slike so delane temperamentno, s širokimi potezami, virtuozno. Akvareli, kjer je dosegel vrhunec svojega slikarstva, izražajo slikovito barvitost, tenak čut za svetlobo in poudarjajo sproščeno gibanje. Figuraliki je posvečal mnogo pozornosti, ustvaril več žanrskih kompozicij s človeško in živalalsko štafažo. Zelo močna so njegova bleščeča tihožitja, zlasti ribja. Spočetka opazno pomanjkljivo tehn. znanje v kompoziciji, perspektivi in anatomiji kmalu obvlada prirojeni umetniški dar.
Najboljša dela: lastni portreti (1911, 1918, 1933); Moja mati (1929), olje; Stari križki portič (1922); tihožitja z ribami; Rab (1930); ulične vedute iz Skopja (1937–8); Prihod Slovencev k morju, velik karton; Na pomolu (1939); Veslača; Morje (1940); Barbanski romarji (1946). Slike so v zaseb. zbirkah, v galerijah (Bgd, Celje, Lj., Mrb, drugod). – S. je gojil tudi lesorez (Prešeren 1940), perorisbe (Prešeren študent. Slovo od Vrbe. 1940), karikaturo (Danilo Gorinšek, Odmevi 1933, III. knj. 34) ter ilustriral mladin. spise (Seliškar, Bratovščina Sinjega galeba. 1936, 1948, 1952, 1961).
Avtorji: Peter Štoka, Tatjana Kač in Janja Jedlovčnik
Vir: Kamra.si
