Na današnji dan leta 1834 se je v Arclinu pri Vojniku rodil Lovro Stepišnik, prvi slovenski potujoči knjižničar, narodni buditelj in bukovnik. Umrl je 16. februarja 1912 v Slovenski Bistrici.
Stepišnik se je rodil 28. julija 1834 v Arclinu pri Vojniku, vendar se je družina kmalu preselila pod Ptujsko Goro. Tam sta namreč starša, kmet Gašper in njegova žena Neža, kupila »broški mlin«, kjer se je Lovro učil mlinarskega dela. Oče mu je ob smrti zapustil »Zidarjev mlin« na Zgornji Ložnici ob Slovenski Bistrici, kamor se je Lovro tudi preselil. Za Stepišnikovo širjenje obzorja so bili med drugimi pomembni izobraženi kmet Miha Rušnik, škof Anton Martin Slomšek in pesnik Jurij Vodovnik. Leta 1863 je s pomočjo dr. Josipa Vošnjaka ustanovil Bralno društvo pod Pohorjem in prvo slovensko potujočo knjižnico Bukvarnico, ki je služila tudi kot podpora tamkajšnji osnovni šoli. Leta 1866 je v Celju prisostvoval na posvetovanju o ustanovitvi poljudnega tednika za Štajersko, časopisa Slovenski gospodar in je eden od soustanoviteljev časopisa. Po letu 1900 je zaradi bolezni in neuspele gradnje zašel v pomanjkanje in 16. februarja 1912 umrl. Pokopan je na pokopališču v Slovenski Bistrici.
Življenjsko delo Stepišnika je bilo tesno povezano z njegovo ljubeznijo do slovenske pisane besede. Nanj so vplivali župnik Karel Križe, Broelich in škof A. M. Slomšek, h kateremu je Stepišnik pogosto hodil po svoje učne knjige. Stepišnikov mlin je bil shajališče vaščanov, pripovedovalcev in potujočih pevcev, k njemu je svoje knjige in pesmi prinašal tudi pesnik Jurij Vodovnik. Bil je bukovnik, a je kot ta le reproduciral. Lovro je leta 1863 spoznal Josipa Vošnjaka, kar je pomenilo pomembno ločnico v njegovem življenju. Spoznala sta se po naključju, na tisočletnici prvih apostolov Cirila in Metoda. Dogovorila sta se za Stepišnikove obiske pri Vošnjaku v Slovenski Bistrici. Ob vsakem obisku je Vošnjak Stepišniku podaril kakšno slovensko knjigo ali listek slovenskega časnika. Tako je Lovro pridobil zajetno zbirko gradiva.
Knjige nosil po podeželju in jih posojal kmetom
Stepišnik je simpatiziral z Vošnjakovim narodnim konceptom, namreč prebuditi kmeta, temelj vsakega naroda in ustanoviti čim več knjižnic za širjenje veselja do branja slovenske pisane besede. Leta 1867 sta Stepišnik in Vošnjak ustanovila Bralno društvo pod Pohorjem, prvo politično in kulturno društvo na Zgornji Ložnici. Ustanovila sta tudi knjižnico Bukvarnico, ki ima prvi zapis v inventarno knjigo datiran 24. avgusta 1863. Lovro je knjige nosil v zvrhanem košu, od hiše do hiše, in jih posojal neukim kmetom. S tem je želel spodbuditi branje slovenskih knjig. Njegovo najbolj znano delo, Ženitne ali svatbine navade in napitnice z godčevskim katekizmom iz slovenbistriške okolice na Štajerskem, je knjižica pesmi ženitnih običajev, ki so jih v tistih časih recitirali ali peli pred poroko. Pesmi opevajo tudi »žlahtno kapljico« in marsikatera pesem je religiozno obarvana. Objavil je še Pohorske pripovedke, Ptiči z govornim petjem in Oče svojega sinčka proda.
Stepišnik se je v manjši meri tudi politično udejstvoval, agitiral je pri deželnozbornih volitvah za kandidata Dominkuša in Vošnjaka. Leta 1869 se je na pobudo Vošnjaka udeležil vižmarskega tabora in v ljubljanski Čitalnici spoznal Janeza Bleiweisa in Zarnika. Podpisal je tudi protest proti izvolitvi K. Seidla za poslanca štajerskega deželnega zbora ter vabilo za štajersko narodno zborovanje domoljubov pri Celju, z namenom zmanjšati obisk na nemških shodih. Od leta 1870 naprej se je Stepišnik le še redko oglasil, razočaranje je doživel 19. junija 1870 ob napadu Sternbergerjevih kovačev in slovenjebistrških Nemcev na slovenskega poslanskega kandidata Serneca in Radeja v Novi Vasi v bližini Slovenske Bistrice. Kljub celotni narodovi agitaciji ob volitvah, sta še vedno vodila K. Seidl in F. Brandstetter, kar je bilo za Stepišnika bridko spoznanje. Leta 1876 je podpisal še volilni oklic za Radeja v mariborski Čitalnici.
Vir: Kamra.si
