Na današnji dan se je leta 1875 v Tevčah nad Laškim rodil Avguštin Stegenšek, duhovnik, prvi slovenski umetnostni zgodovinar, filozof, konzervator in teolog. Umrl je 26. marca 1920 v Mariboru.
Avguštin Stegenšek se je rodil v družini kočarja, kasneje mlinarja in tesarja Andreja Stegenška. O Stegenškovem otroštvu v Tevčah nad Laškim skorajda ni znanih virov. Starši so nadarjenega sina najprej poslali na gimnazijo v Celje (1887-1888), nato na dijaško semenišče v Mariboru, kjer je leta 1895 maturiral z odliko. Vpisal se je na mariborsko bogoslovje ter bil 25. julija 1898 posvečen v duhovnika, nato pa za kratek čas nameščen za kaplana in kateheta v Selnici ob Dravi. 15. februarja 1899 je kot semeniški duhovnik vstopil v III. red sv. Frančiška.
Oktobra leta 1899 je na pobudo škofa Napotnika odšel na študij arheologije in umetnostne zgodovine v Rim. Na kolegiju Tevtonik (Collegio Teutonico del Campo Santo) je študiral pod mentorstvom Josepha Wilperta. V tem času je objavljal znanstvene članke v Römische Quartalschrift in Oriens Christianus. Pričel je objavljati tudi v mariborskem bogoslovnem glasilu Voditelj v bogoslovnih vedah, ki ga je leta 1897 ustanovil škof Napotnik. V njem je objavil prva dva članka o škofijskem muzeju ter o drugem kongresu krščanskih arheologov v Rimu. Po vrnitvi v domovino leta 1902 je dobil mesto suplenta za cerkveno zgodovino in patrologijo na bogoslovnem učiteljišču, na katedri za cerkveno pravo. Poleg službenih obveznosti je opravljal tudi izpite na graški univerzi, kjer je bil 19. decembra 1906 promoviran za doktorja filozofije [8], kar mu je omogočilo, da je bil 1. novembra 1907 imenovan za rednega profesorja cerkvenega prava, cerkvene zgodovine, patrologije in cerkvene umetnosti na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, na katedri za cerkveno pravo. Leta 1911 je v drugem semestru predaval Uvod k stari zavezi.
Stegenšek velja za pionirja raziskovanja slovenske sakralne umetnosti in umetnostne zgodovine ter za začetnika naše spomeniške topografije. Zasnoval je načrt za popis vseh cerkva lavantinske škofije, vendar sta izšli le topografiji Dekanija gornjegrajska (1905) in Konjiška dekanija (1909).
Prvi je znanstveno preučeval cerkvene spomenike lavantinske škofije, kot so: Jurklošter, Ptujska Gora in Žička Kartuzija.
Proti koncu 19. stoletja se je namreč tudi v lavantinski škofiji uveljavil strokovni pristop do cerkvene umetnosti. To je bila doba škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), je v spomenici ob škofovem srebrnem jubileju na kratko zapisal Stegenšek. Napotnikovo posebno zanimanje je bila cerkvena umetnost, ki jo je nadziral, podpiral in pospeševal. Glede naročil novih umetnin je skrbel, da so bili upoštevani veljavni kanonični predpisi, za njihovo izvrševanje pa je ustanovil posebne organizacije. Tako je leta 1869 imenoval komisijo za pregled novih orgel, ustanovil komisijo za oceno novih cerkveno-umetniških del in komisijo za ohranjevanje starin. Te so bile sestavni del novoustanovljenega Spomeniškega sveta za lavantinsko škofijo. Svet je imel podobne naloge kot tedanje ljubljansko Društvo za krščansko umetnost, v katerem je bil ena vodilnih osebnosti prav Avguštin Stegenšek. Tudi tam so si za nalogo zastavili ustanovitev škofijskega muzeja ter izdajanje lastne, obširne in ilustrirane publikacije.
Na pobudo škofa Napotnika je leta 1914 Stegenšek kot urednik izdal prvi in edini letnik Ljubitelja krščanske umetnosti, katerega namen je bil predstavljati slovensko narodno-umetnostno bogastvo in spodbujati sodobno umetnost. To pionirsko delo je bilo prvo slovensko umetnostno glasilo.
Avguštin Stegenšek je bil tudi arhivar in knjižničar Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko, ustanovljenega leta 1903, ki je 1904 začelo izdajati svoj časopis, v katerem je objavil številne prispevke. Te je objavljal tudi v periodiki: Kirchenschmuck, Mitteilungen der k.k. Zentralkommision in Zeitschrift für östereichische Volkskunde. Funkcijo knjižničarja in arhivarja je opravljal do leta 1909.
Centralna komisija za varstvo spomenikov na Dunaju je Stegenška kot strokovnjaka s področja umetnostne zgodovine leta 1908 imenovala za častnega konservatorja na Štajerskem, za okraje Brežice, Celje, Konjice in Slovenj Gradec.
Decembra 1918 je Filozofska fakulteta v Ljubljani Stegenšku ponudila mesto profesorja na katedri za umetnostno zgodovino, kar pa je zavrnil, saj se je želel posvetiti svetopisemskim študijam. Kasneje se je sam ponudil za to profesorsko mesto, vendar je bilo le-to že zasedeno. Poleg tega je v tem času že bolehal za hudo boleznijo – kostno jetiko. 10. marca 1919 so mu amputirali nogo, kar pa ni zavrlo napredovanja njegove bolezni. Umrl je na pragu velikih političnih sprememb, 26. marca 1920 v Mariboru. Pokopan je na pobreškem pokopališču v Mariboru.
