Na današnji dan se je leta 1869 v Višnji vasi pri Vojniku rodil Franc Goričan, sadjarski in vinogradniški strokovnjak. Umrl je 3. aprila 1951 v Višnji vasi pri Vojniku.
Eden prvih sadjarskih strokovnjakov pri nas Franc Goričan (priimek včasih zapisan tudi kot Gorečan, Goretschan) se je rodil v Višnji vasi v številni kmečki družini očetu Antonu in materi Katarini, rojeni Novak.
V bližnji Novi Cerkvi je obiskoval ljudsko šolo, v Celju pa meščansko šolo in kasneje gimnazijo. V petem razredu gimnazije je šolanje začasno opustil in se vrnil domov, kjer je z delom pomagal na kmetiji. Na priporočilo barona Manteuffla se je jeseni 1893 vpisal v prvi letnik dveletne srednje sadjarsko-vinarske šole v kraju San Michele/St. Michael na Južnem Tirolskem. Med počitnicami in po diplomi je potoval po Italiji in Franciji, spoznaval tamkajšnje napredno sadjarstvo in vinogradništvo, delal po tovarnah in v kmetijstvu ter obiskoval višjo vinarsko šolo v Montpellieru v Franciji. V tujini se je dobro naučil več tujih jezikov, si nabral veliko teoretičnih in praktičnih znanj ter se tako usposobljen vrnil v domovino.
Leta 1896 je pri štajerskem deželnem odboru v Gradcu sprejel pogodbeno službo za obnovo po trtni uši uničenih vinogradov, leta 1897 pa je postal upravnik deželne trsnice (in drevesnice) na Ptuju ter oskrbnik državnih vzornih vinogradov v Halozah. Tedaj je tudi predaval na ptujski trsničarski in viničarski šoli. Medtem se je izpopolnjeval na posebnih tečajih na politehniki (ETH) v Zürichu in na Visoki šoli za kmetijstvo in gozdarstvo na Dunaju, kjer je leta 1904 opravil ustni izpit in nastopno predavanje za predavatelja kmetijstva in potovalnega učitelja. Leta 1911 je nastopil službo v Slovenskih Konjicah in zatem v Celju (1914), kjer je delal do predčasne upokojitve leta 1928 (po drugi navedbi se je upokojil leta 1936) kot potovalni učitelj, okrajni kmetijski referent, višji sadjarski nadzornik in kmetijski svetnik. V tem času je, navadno s kolesom in z nahrbtnikom, prepotoval podeželje južne Štajerske, še posebno je obiskoval vasi in kmetije v sadnih in trsnih okoliših ptujskega in celjskega okraja. Na terenu je ostajal po ves teden, učil, svetoval in predaval na strokovnih tečajih predvsem preprostim ljudem, pri katerih je užival veliko spoštovanje in ugled. Slovel je kot odličen predavatelj, ki je znal nazorno in iz svojih izkušenj prikazati nove naprednejše načine pridelovanja sadja in vina. Obenem je na svojem domu v Višnji vasi vodil svoje vzorno in obenem poskusno posestvo. Tu je preizkusil številne sorte jablan, hrušk, orehov, lesk in jagodičja ter s tem vplival na okoliške kmete, da so začeli bolj gojiti in skrbeti za sadno drevje.
Leta 1921 je bil med ustanovitelji Sadjarskega (in vrtnarskega) društva za Slovenijo, v katerem je opravljal razne funkcije. V imenu društva je organiziral prvo slovensko sadno razstavo leta 1922 v Celju, nato pa številne podružnice, razstave in sadne oglede v celjskem okraju.
Zelo pomembno je tudi njegovo publicistično delovanje. Njegovi članki, večidel kmetijski nasveti in navodila, so bili objavljeni v Štajerskem (oz. Slovenskem) gospodarju, v celjski Domovini, v glasilu avstrijskih vinogradnikov Weinbau, v Slovenskem sadjarju (kasneje Sadjar in vrtnar) in v Kmetovalcu, kamor je največ pisal.
Goričan si je vseskozi prizadeval za napredek kmetijstva, sadjarstva in vinogradništva, razvoj vasi in izboljšanje položaja podeželskega človeka. Za svoje delo je bil odlikovan s srebrno medaljo in z zlatim križcem za zasluge za narod.
Umrl je na svojem domu v Višnji vasi in bil pokopan na pokopališču v Novi Cerkvi. V počastitev 100-letnice njegovega rojstva so mu 6. 9. 1969 na njegovi rojstni hiši »pri Oberču« v Višnji vasi v njegov spomin in priznanje odkrili spominsko ploščo (danes je ta odstranjena).
Njegova sestra Marija (1885–1956) je bila druga žena politika, gospodarstvenika, diplomata in kulturnega delavca Ivana Hribarja (1851–1941).
Vir: Kamra.si