Na odru ljubiteljskega gledališča Zarja Celje v trnoveljskem primestju je tamkajšnje društvo izpeljalo prve predstave črne komedije Plen, ki jo je njen avtor, Joe oz. John Kingsley Orton, rojen v anglešlem Leicestru, napisal pred dobrega pol stoletja (samomor 1967, ko je bil star 34 let).
Orton je veljal za vzhajajočo zvezdo angleške dramatike, a drama Plen, ki so jo uprizorili leta 1966 ni dosegla pričakovanega uspeha.
V njej se preizprašuje o vrednotah in poštenju, saj se glavni akterji ukvarjajo z enim od naglavnih grehov – pohlepom, ki jih nazadnje tudi veliko stane.
Takratna vprašanja, ki se prepletajo skozi igro so zelo aktualna tudi danes:
- Kaj je v današnjem prostoru in času sprejemljivo in kaj ne?
- Kje so meje morale?
- Za koga in kdaj veljajo pravila?
- Se poštenost splača?
V zgodbi tako spremljamo zabavne prigode “več kot prijateljev” Hala (Niko Korenjak) in Dennisa (Luka Žerjav), ki sta skupaj oropala banko in pred oblastmi zdaj želita skriti ukraden denar v Halovem stanovanju.
Pri tem jima truplo Halove, pred kratkim umrle matere, nikakor ni v pomoč. Za to je namreč poskrbela koketna medicinska sestra Fay (Tara Prodnik), ki ji v meglenih okoliščinah varovanci in soprogi umirajo kot po tekočem traku.
Tako se želi hitro možiti s Halovim očetom McLeavyjem (Srečko Centrih), ki mu večkrat da uteho v bogato izpostavljenem poprsju, obenem pa enako z ponudbo uspešno šibi kolena tudi Dennisu.
Ključno vlogo igra Truscott (Matevž Starič), ki večino predstave prav uživaško igra uslužbenca komunalnega podjetja, ki je v gledališki resnici zakrinkan policijski inšpektor.
Režiser Gorazd Žilavec je izvirnik nekoliko prilagodil, saj slovensko občinstvo verjetno ne bi razumelo določenih poudarkov iz angleškega okolja.
Večini igralcev je vloga neverjeno pisana na kožo, saj se je na trenutke zazdalo, da izžarevajo svojo lastno bolečino oz. podzavestne blokade.
Napisali bi lahko tudi kaj o tem, da nekatere rešitve niso najbolj posrečene, saj so precej na “prvo žogo”, vendar se v teh časih to menda ne spodobi.
Predstava verjetno ne bo posegala po priznanjih, je pa za običajnika dobrodošla sprostitev in opozorilo, če ga uspe prepoznati.
bR; foto: Tomaž Črnej
