Celjsko društvo Baza, ki se v zadnjih letih ukvarja z aktivnostmi, s katerimi opozarja na vlogo dreves v Celju, je v pred tednom dni v parku ob cerkvi sv. Maksimilijana izpeljalo eno v vrsti svojih aktivnosti v ciklusu dogodkov, ki so jih poimenovali Prebujanja zelenih moči Celja.
Tokrat so k sodelovanju povabili različne ustvarjalce, ki so obiskovalce povedli k različnim drevesnim paviljonom.
Kot pravi pobudnica teh dogodkov Irena Ašič, so energijska polja dreves podobna našim energijskim poljem, zato drevesa ne simbolizirajo le zdravilne moči, drevo pravi svojo zgodbo o svoji davni ali kratki prisotnosti v prostoru. Pravzaprav se lahko izrazi tudi skozi človeka. Zato je skovala izraz “drevotelo”. Z njem se človek enakovredno obravnava kot vsa bitja v Naravi – v ravnovesju z naravnimi elementi, vodo, ognjem, zemljo, zrakom, etrom in drevesom.
Vesna Tripković Sancin je v drevesnem paviljonu pajesena spregovorila o drevesni govorici: “Ko jim prisluhneš, prisluhneš sebi in slišiš, kaj ti govorijo ljudje. Tako kot drevesa smo med sabo vsi povezani. Drevo pajesen je t.i. tujerodno, invazivno drevo – kaj pa človek?”
Njen soprog Igor Sancin je prebral pesem Alme Karlin Sedmero žarkov:
Ob drevesnem paviljonu breze je Mateja Palatinuš z vodeno minidelavnico zavestnega gibanja popeljala obiskovalce k usklajevanju zavesti na nivojih energijskega in fizičnega telesa, vse skupaj s ciljem ravnovesja človeka med nebom in zemljo.
Tako je strnila svoje doživljanje: “Sprehodili smo se med paviljoni dreves, ki so živi megaliti, saj povezujejo energijo neba in zemlje. Imajo središčno os (axis mundi), tako kot človek. Energijsko polje drevesa je stabilno, energijsko polje človeka pa se odziva na druga energijska polja v okolici. Tako je energijsko polje paviljona breze delovalo zdravilno, saj smo se prepustili trenutku ZDAJ, kjer ni dvoma, ne strahu. Tu je popolno zaupanje in pretok. Naša pozornost pa je naše orodje. Kamor dajemo svojo pozornost, tja usmerjamo energijo. Počasno gibanje v popolni pozornosti je tako sproščanje zastale energije. Je zdravljenje telesa.”
Ob mladi lipi so ob zvokih citer izpod prstov Slavice Biderman udeleženci dogodka zapeli ponarodelo pesem Lipa zelenela je in jo s tem spodbudili k rasti.
Alenka Blazinšek v Celju že desetletje vodi vadbo biodanze, ki jo je predstavila obiskovalcem. O svojih vtisih o skoraj spregledanem celjskem parku je dejala: “Tudi sama sem ga nekako na novo uzrla, udomačila in vzljubila ob prehajanju iz enega prizorišča in izvajanja do drugega, med premikanjem od drevesa do drevesa, od človeka do človeka. Spontano je vse postalo celota: drevesa, travnati platoji med njimi, cerkvica s kapelo, in mi, ki smo se gibali med njimi. Vstopili smo v svet plesnega doživljanja, ki nas je povabil v stik s štirimi elementi narave in v zavedanje, kako je vse prepleteno, soodvisno in kako je samozadostnost le navidezna, saj smo vsi del širše skupnosti.”
Na koncu je v naročju vhodnega portala cerkve, kjer je nekoč maševal Primož Trubar, dogodek s saksofonom zaključil Erik Šrot.
Vloga Maksimiljanovega parka
Maksimiljanov park se lahko pohvali tudi z Maksimiljanovo drevesno potjo in posebnim logotipom, ki ga je zasnoval arhitekt Karel Šrot, ki je prireditev tudi moderiral in predstavil zgodovino parka, ki je ime dobil po obglavljenem škofu iz tretjega stoletja.
O vlogi parka je dodal: “Zdi se, kot da se današnjega parka še danes drži nekakšna avra ločitve – bodisi od življenja in fizičnega sveta, bodisi od ideoloških in verskih disidentov, ali pa kot ločen prostor, ki je s prometnicami in pozidavo odrezan od mesta.”
Kipar Marko Pogačnik je v pred leti raziskoval tudi Celje in v okviru t.i. Celjskega vretena zapisal: “Maksimilijanov park vzdržuje stik z energijskim vodnim plesom celjskih vod, čeprav v parku ni več vode. To je centralni vodni vrtinec, ki je izrednega pomena za Celje in daje vtis, kot da bi gledal koščke pozabljenega svetega okraja. V tem prostoru so zbrani rastlinski, živalski in elementarni predniki človeka kot utelešenega bitja, tu je prisoten element Zemlje.”
Maksimilijanov park je z več desetletnimi drevesi posejana zelena površina in tvori del drevesnega pljučnega krila v prostoru, ki je obdan s celjskimi prometnicami, Mariborsko cesto, Levstikovo ulico in Aškerčevo cesto. Drevesa tvorijo mrežo medsebojne povezave, kjer vsako drevo šteje in je lahko v nekem trenutku pomembnejše od skupine.
Značilna in velika drevesa so jeseni. Trije povešavi jeseni so vidni s križišča Levstikove ulice, Aškerčeve in Mariborske ceste. Ob parkovni poti proti Maksimilijanovi cerkvi stojijo trije stari divji kostanji. Veliki jesen zakriva pogled na celjsko avtobusno postajo. Na vogalu proti hotelu Celeia je ogromen nepravi jesen/pajesen. Vsa drevesa Maksimilijanovega parka, kjer stoji kapelica sv. Maksimilijana, so energijsko povezana z ogromno platano in Arkovo kapelico na Vrunčevi cesti. Platana je stara več kot 180 let in je Drevesni varuh mestne moči na drevesnih poteh mesta Celje.
