V soboto, 7. maja 2011, se je v društvu ŠMOCL iz Laškega (mesto je od Celja oddaljeno zgolj kakšen ducat kilometrov) pripetil (navidez) prisrčen dogodek – Poslednji kabaret skupine SUBKOMITE!
Srčiko skupine sestavlja šest deklet – Sanaa Taha, Maja Pan, Pashalina Pop Gligorova, Zvonka Krebelj in Polona Glavan. Že pred nastankom kabaretne skupine Subkomite so skupaj pele z vero v vrednote kot so solidarnost, srčnost in pogum v ženskem pevskem zboru Kombinat, v Subkomite pa jih je povezala želja, da bi se preizkusile v kabaretu. K sodelovanju so povabile glasbenike Luko Ropreta, Denisa Androiča, Boštjana Benčiča, Sanjo in Marušo ter krotilca levov Matjaža Pikala.
Kot nam je zaupala Sanaa Taha, idejna vodja skupine Subkomite, so bila besedila, ki jih je sama napisala, v kar petih ali šestih jezikih, za prevode v slovenski jezik pa je poskrbela Polona Glavan. Prevode so dodali šele po premieri v želji, da bi slovensko občinstvo bolje razumelo zgodbo. Sanaa Taha je zaslužna tudi za osnovno melodijo pesmi, Luka Ropret pa je tisti, ki je ustvaril prepričljive aranžmaje – sam je skromno pojasnil, da on nekako nastavi harmonije in občutek komada, kako pa to zveni, je odvisno od vseh izvajalcev.
Zgodba je postavljena v Madrid, natančneje v beznico La Flor Parda, ki jo vodi mehiška anarhistka Alcatraz, ki nam že uvodoma pojasni, da toči tekilo željnim svobode. Zadnji dnevi španske državljanske vojne (leta 1939) vanjo pritegnejo raznolike ženske ali skoraj ženske obraze – vsem pa je skupen močan neuklonljiv duh, ki ga izražajo skozi svoje pesmi. Pridruži se jim še krotilec levov, ki z bičem v rokah zahteva, naj priznamo, da smo tlačani. Upornikom in izobčencem se seveda ne piše dobro, a njihova razglašena pesem še dolgo odmeva …
V spodnjem prispevku smo zbrali nekaj utrinkov iz predstave, vmes pa vključili še izjave nekaterih članov skupine Subkomite. Govorijo Sanaa Taha, Matjaž Pikalo, Polona Glavan in Luka Ropret.
t/f/v: Katja Goluh
