V Zadobrovi pri Celju se je 9. 7. 1887 rodil pisatelj in politik, dr. Anton Novačan. V spletnem biografskem leksikonu celjskega in zasavskega območja je nekaj več napisano o našem rojaku, po katerem je na Ljubečni poimenovana ulica, prav tako pa so po njem imenovali gledališke dneve v Trnovljah.
Malo je tako pestrih in razburljivih biografij med slovenskimi literati, kakor je Novačanova. Rojen v družini 10 otrok na skromni kmetiji v Zadobrovi je komaj 16-leten odšel v veliki svet, najprej v Zagreb.
Že pred prvo vojno je preživel nekaj časa v svetovnih prestolnicah tedanjega časa – v Parizu, Berlinu, Moskvi in Pragi, kjer se je navzel svetovljanskega duha, liberalnih pogledov na družbo, se naučil velikih jezikov in se iz prve roke seznanil z njihovimi kulturami.
Diplomatska kariera
Zelo zgodaj je nihal med literaturo in politiko, po študiju je bil pravnik, nekaj let je imel tudi samostojno odvetniško pisarno v Celju (1928-1933), a je pristal v diplomaciji. Vzkipljive nravi, kakor pravijo, da je bil, in pa trmast in svojeglav, ni znal dolgo vzdržati na enem mestu.
Po krajši epizodi v Pragi in Varšavi se je vrgel v politiko, kjer je pogorel, se prelevil iz liberala v monarhista in se skušal ustaliti doma, v Celju, tudi s poroko, a nemirni duh ga je vlekel dalje.
Postal je konzul v Kairu, kasneje v Celovcu in na koncu v Bariju. Drugo vojno je preživel večji del v izgnanstvu v Jeruzalemu in Kairu, šest let ločen od svoje ljubljene žene Pepuše, ki jima bog ni naklonil otrok, ki sta si jih želela, da bi po vojni sprejel odločitev in se z ženo za vedno preselil v Argentino. Tu je tudi umrl. Žara z njegovim pepelom počiva na vojniškem pokopališču, kamor jo je po mnogih peripetijah skrivoma prenesla njegova vdova l. 1966, ko se je vrnila v domovino.
Prozna zapuščina
Kadar ni potomcev ali bližnjikov, ki bi zalivali spomin, da ne bi ovenel, ostane za velikim človekom tisto, kar je ustvaril za svojega življenja. Pri Novačanu je to njegova literatura. Resda ne kako velika in obsežna, pa vendarle toliko veljavna, da je preživela v današnji čas – vsaj njegova drama o grofih Celjskih; Herman Celjski velja za še živo umetnino.
Njegova prozna dela, knjige Naša vas 1, 2 in Samosilnik so bržkone bolj zanimive za okolje, iz katerega je Novačan izšel – njegove pripovedi se odvijajo v kmečkem svetu med Zadobrovo, Trnovljami, Ljubečno in Vojnikom in se pogosto naslanjajo na takratne žive ljudi in dogodke, takšna je tudi njegova drama Veleja. O Novačanovi mladostni poeziji ne vemo veliko, ker je nikoli ni zbral v samostojno knjigo in jo je veliko raztresene po takratnih hrvaških revijah, pa tudi kasnejših pesmi ni povezal v knjigo, razen zbirke sonetov Peti evangelij, v kateri je hotel upesniti Jezusovo življenje in njegov misterij. Dnevnik iz njegovega medvojnega begunstva je izšel šele leta 1986, precej po njegovi smrti.
Umrl je leta 1951 vArgentini.
*na prvi sliki Novačan kot konzul v Celovcu; foto: arhiv celjske knjižnice
