V celjskem Likovnem salonu je na ogled razstava domače ustvarjalke Mojce Senegačnik z naslovom Prisotnost. Avtorica z njo vabi gledalko in gledalca, da se umirita, zadihata globlje in se prepustita občutenju svoje prisotnosti v prostoru in času.
Preproste črno bele podobe v obliki večjih, v prostoru visečih, tekstilnih slik in v zidni friz sestavljenih fotografij, v svoji monokromnosti dopuščajo, da se naše oči spočijejo od kakofonije barvnih vtisov tisočerih oglasnih panojev in kričavih fasad iz zunanjega prostora.
Odmik od glasnega hitenja v urbanem okolju je sicer mogoč v naravi, v gozdu, med drevesi … Nad njimi je očarana tudi celjska umetnica. Izčiščene podobe drevesnih krošenj je za to priložnost prenesla v obliki artefaktov.
“Drevesa so naši bratje in sestre, ki tiho spremljajo prihajanje in odhajanje človeških generacij. To so bitja, brez katerih človeštvo ne bi preživelo in tega bi se morali vsak dan zavedati.”
Gledalko in gledalca razstave podobe dreves nagovorijo tiho in nepretenciozno. Hipni vtisi, posneti z mobilnim telefonom, se združijo z ročno vezenimi intervencijami, ki so v nasprotju z
desetinkami sekunde, potrebnimi za fotografsko zabeležbo, izdelane počasi, posvečeno in kontemplativno, v ritmu, kot ga zahteva ročno delo.
Drobni detajli se razkrijejo šele ob pozornem opazovanju, ki zahteva čas! Šele takrat, ko se gledalka in gledalec prepustita počasnemu ritmu, se umirita in ustavita, bosta v vsakdanjih in »samoumevnih« prizorih odkrila posebna sporočila, besede in podobe, ki so nastale šele med izdelavo del. Prebrala bosta lahko verze rezijanske pesnice Silvane Paletti, ki z modrim glasom človeku sporoča vse, kar je potrebno vedeti. Našla bosta lahko skrivnostne oblike in simbole, ki nastajajo v zrcaljenih podobah
drevesnih krošenj.
Morda bosta začutila notranji mir, kot ga čutita na sprehodu v pravem gozdu. “To je namreč tisto, kar si sodobno človeško bitje želi in potrebuje – umiritev in prisotnost,” je o enem od namenov razstave podčrtala Senegačnik.
Material za razstavo, ki bo na ogled do 13. aprila, njena kustosinja pa je Maja Hodošček, je nastal posebej za Likovni salon, v katerem avtorica samostojno razstavlja po 23 letih. Njena prva razstava tam je bila leta 1995, ko je zaključila študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Fotografije dreves, natisnjene na foto papir in na tekstil, so nastajale v Celju, Drevesnem parku, v Mestnem gozdu in v mestu.
