Minuli torek je mala dvorana Celjskega doma gostila izvrstnega glasbenika Pabla Guevaro, ki se je občinstvu predstavil kot izvrsten izvajalec avtorskih skladb ognjevitega flamenka. Brazilcu, ki že kar nekaj časa potuje po svetu, naj bi ljubezen do tovrstne glasbe v zibelko položilo očetovo romsko poreklo.
V Celjskem domu se je v soju sveč in rdečih luči nekaj več kot petdesetim abonentom flamenco kitarist Pablo Guevara predstavil skupaj s španskim tolkalistom Rafaelom Tejado. Koncert je pričel s pozdravom v slovenščini in s pohvalo vinu, ki je menda čisto po njegovem okusu. Kljub motečemu zvonjenju mobilnega telefona ene izmed obiskovalk koncerta je glasbenik mirno, v odlični angleščini, prosil prisotne, naj izkoristijo prekinitev in mobilne telefone ugasnejo ali jih vsaj utišajo. V malo več kot uri trajajočem koncertu je prisotne popolnoma očaral z igranjem flamenka, ki navadno nikogar ne pusti ravnodušnega.
Flamenko je sicer glasbeni in plesni stil, ki bi se naj razvil v več regijah južne Španije. Izraz izhaja iz 13. stoletja, “flamenque” so v Španiji uporabljali pri opisovanju ljudi temnejše polti. Natančnejšo zgodovino flamenka je mogoče zaslediti šele od 18. stoletja dalje. Nedvomno je, da se je flamenko začel razvijati na območju Spodnje Andaluzije in da so termin flamenko povezovali z Romi, ki naj bi v 10. stoletju emigrirali iz Indije.
Težko je natančno določiti, katere značilnosti tradicionalne indijske glasbe so obdržali. Po odhodu iz Indije naj bi se Romi dlje časa zadrževali na perzijskih tleh, zato je zelo verjetno, da je tudi bogata perzijska glasbena kultura vplivala na romsko. Iz Irana sta se ločili dve veji Romov, prvi so se napotili na jug proti Siriji, drugi pa na zahod proti Balkanu. Znana je prisotnost Romov v Grčiji v 14. stoletju. Prva pričevanja Romov na Iberskem polotoku pa naj bi bila zapisana v prvi polovici 15. stoletja, okoli leta 1425, ko naj bi jih turški vpadi pregnali iz grške pokrajine Mali Egipt.
Lani novembra je UNESCO flamenko razglasila za eno od mojstrovin svetovne kulturne dediščine.
v/t/f: Egon Horvat
