10. februarja je Slovenijo pretresla vest, da je v 66. letu starosti preminul Tomaž Pengov, eden izmed najprepoznavnejših kantavtorjev na slovenski glasbeni sceni. S svojo glasbo in karizmo je očaral vsakogar, tako svoje poslušalce, kot tudi druge umetnike. Ravno zaradi tega ga danes veliko ljudi pozna kot poslednjega trubadurja, slovenskega Leonarda Cohena, vsestranskega umetnika, navdih, enega in edinega kantavtorja itd.
Njegovi prvi nastopi sicer segajo v leto 1968, ko je preigraval Boba Dylana in Donovana ter prevajal njune pesmi v slovenščino. Napisal je skladbe za številne slovenske filme, sodeloval tudi z dvema ansambloma, konec sedemdesetih let z ekipo Salamandra in v praobdobju slovenskega rocka z Mladimi levi. Njegova glasba je tako odmevala iz vsakega kanala.
Izdal je albume Odpotovanja, Pripovedi, Rimska cesta in Biti tu, leta 2011 pa še knjiga in zvočna knjiga Drevo in zvezda, na kateri je recitiral svoje pesmi. Za svoje ustvarjanje je leta 1997 prejel Ježkovo nagrado. S svojim obsežnim glasbenim opusom je impresioniral marsikoga in tako za sabo pustil velik pečat, saj bo njegova glasba večno živela v njegov spomin.
V soboto zvečer so tako v spomin Tomažu Pengovu svoje moči združila najodmevnejša imena kantavtortva na Celjskem in v Mestnem kinu Metropol pripravila Trubadurski večer. Jana Kvas, Dani Bedrač in Sine Videčnik, Vesna Prevolšek, Aleksander Cepuš in Matej Krajnc so namreč predvajale nekatere pesmi Tomaža Pengova v malce drugačnem aranžmaju, poleg tega pa so vzporedno odigrali še nekaj avtorskih pesmi. Vse to v spomin Tomažu Pengovu.
Jana Kvas je izjemna šansonjerka in avtorica čutnih pesmi, s svojo karizmo in energičnostjo pa prepriča vsakogar. Minulo soboto je dokazala, da se znajde tudi v malce drugačnih vodah od šansona, saj je poprijela za kitaro in odigrala eno Pengovo skladbo ter nekaj avtorskih. S svojo glasbo kot z najboljšim izraznim sredstvom je že kot prva nastopajoča uspela dokazati, kako je Tomaž Pengov zaznamoval slovenski glasbeni prostor.
Na odru jo je nasledila prikupna Vesna Prevolšek, ki je sicer znana kot ulična glasbenica. Najpogosteje jo lahko srečujemo na Stanetovi ulici, z uličnim nastopanjem pa se ukvarja že trinajst let. Ulična glasba je njen način življenja, zaradi česar ne preseneča, da je Cesto Tomaža Pengova odpela s takšno emocionalnostjo in čutnostjo.
Dani Bedrač in Sine Videčnik, ki sta sicer znana po njunem sodelovanju v zasedbama Kladivo, konj in voda ter Alethea, sta občinstvu ponudila Cesto v malce drugačni preobleki, sicer pa sta predstavila nekaj sladb iz njunega izjemno širokega glasbenega repertoarja. Moža, ki sta sicer po duši rockerja, sta občinstvo še posebej pritegnila s kombinacijo vokala, kitar in ustne harmonike, ki so skupaj stkale malce drugače aranžirane skladbe.
Nazadnje sta oder zavzela Aleksander Cepuš in in Matej Krajnc. Aleksander Cepuš je širši javnosti bolje znan kot glasbenik, tekstopisec in skladatelj, ki je sodeloval s številnimi glasbeniki, kot so Šank Rock, The Drinkers, Nuša Ilovar, Requiem in Matej Krajnc.
S slednjim sta združila moči tudi na sobotnem koncertu, saj sta združila svoje instrumentalne in vokalne sposobnosti v spomin Tomažu Pengovu. Matej Krajnc je sicer znan po tem, da odlično združuje poezijo in glasbo, zaradi česar je toliko lažje interpretiral Tomaža Pengova.
Spomin na Tomaža Pengova je torej še kako živ, kar je dokazovala tudi dvorana Mestnega kina Metropol, ki se je ob Trubadurskem večeru napolnila povsem do zadnjega kotička. Celjani so tako zopet dokazali, da cenijo kvalitetno glasbe in izjemne izvajalce. Nekaj utrinkov iz sobotnega večera, ki se je kasneje ob dobri družbi s svetlobno hitrostjo prevesil v dan, si lahko ogledate tudi v spodnji fotogaleriji. Kot popotnico pa prilagamo še pesem Tomaž Pengov v izvedbi Mateja Krajnca in Aleksandra Cepuša, ki še dodatno izkazuje, kako se je slovenski Leonard Cohen vtisnil v slovenska srca.
Tisto popoldne je čakalo kakor taksist
na mojo kratko prisego.
In nebo je bilo kot škatla vžigalic
in na licih sem čutil zadrego.
Vstal sem, sunkovito, kot bi bil za to plačan
in moje stopinje so zarohnele
in vrbe žalujke so nad posteljo dneva
pod pravim kotom visele.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Moj srčev fant s prestreljenim obrazom
še vedno čaka na gloriolo.
In plešem in plešem in poleg mene stoji
mlad kerubin s pištolo.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Čudne pesmi igrajo nocoj.
Zvenijo kot Minnesang.
Le da so vitezi slepi in kruljavi, gobavi in stari,
podobni beračem iz enodejank.
Na koncu ostanejo samo stari gospeli
in v njih glasovi, glasovi, glasovi.
Besede so stare kot midva, priznaj.
Samo topi pogledi so novi.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
Izdajajo me komaj vidne grimase,
ko podajam roko božiču.
Obljube in zaprisege so šle
in se prodale hudiču.
In ko človek postane parodija samega sebe,
je čas, da neha živeti.
Niti kamen na kamnu ne bo ostal,
a kamen ne more umreti.
Sedim v toplem indijanskem polmraku.
Še eno poletje odhaja domov.
In vem, da nihče ne igra kitare
kakor Tomaž Pengov.
[simpleviewer width=100% height=700 id=554]
F/T/V: Tina Ožvald
