V starosti 93 let je včeraj umrl ljubiteljski gledališčnik Peter Simoniti, ki je v Celje prišel iz Goriških Brd.
S svojim predanim kulturnim delom in ljubeznijo do gledališča je navdihoval mnoge ter pustil neizbrisno sled na področju kulture v Celju.
Za dolgoletno predano delo na področju ljubiteljske kulture je leta 2000 prejel tudi srebrni celjski grb. Po njem se je poimenovalo tudi eno od celjskih ljubiteljskih gledališč.
Nazadnje je živel v Domu sv. Jožef.
Zapis o Petru Simonitiju na portalu Obrazi slovenskih pokrajin
Rojen je bil v vasi Biljana v Goriških Brdih, leta 1934 pa je družina morala kraj zaradi fašističnih pritiskov zapustiti. Zato se je Peter šolal po različnih krajih Slovenije (na Gorenjskem, v Topolšici, Šoštanju, Mariboru, Slovenj Gradcu itd.). Končal je srednjo šolo, nato pa delal po različnih bančnih ustanovah pretežno na Koroškem in Štajerskem. Nazadnje je dolga leta delal v Banki Celje na področju mladinskega hranilništva.
Posebno nagnjenje do dela na kulturnem področju – zlasti gledališkem – je kazal že v zgodnjih otroških letih, resno pa se je temu delu posvetil ob svojem delu na Štajerskem in ob vključitvi v kulturno–prosvetna društva v Topolšici in Šoštanju. Nadaljeval je v Slovenj Gradcu, nato pa se je ustalil v Celju. Priključil se je takratnemu Delavskemu odru, poleg tega pa je delal še v trnoveljski Zarji in Kulturno prosvetnem društvu Prebold. Kasneje je nadaljeval pri Amaterskem gledališču Celje, Amaterskem gledališču Železar Štore in nazadnje pri Ljubiteljskem gledališču Teharje. Slednje se je ob njegovi 90-letnici rojstva poimenovalo po njem (Ljubiteljsko gledališče Petra Simonitija Celje). V vseh naštetih društvih je opravljal poleg nastopov odgovorne društvene funkcije, za svojo dolgoletno gledališko dejavnost pa je prejel tudi Linhartovo zlato značko.
Odigral je preko 50 vlog, zrežiral pa preko 40 predstav in recitalov in hkrati v njih sam nastopal. Med njegovimi vidnejšimi vlogami velja omeniti Andreja v Kozakovi Vidi Grantovi, župnika v Cankarjevih Hlapcih in Kralju na Betajnovi, Zlodeja v Pohujšanju v dolini Šentflorijanski, Bonaventuro v Župančičevi Veroniki Deseniški itd.
Med številnimi režiserskimi stvaritvami velja izpostaviti posebej dve: leta 1993 odrsko priredbo recitala sonetnega venca Venec spominčic možu na grob avtorice Ljubke Šorli – Bratuž, leta 1990 pa odrsko priredbo novele Alme Karlin Pod košatim očesom. V prvem primeru gre za poklon spominu na slovenske rodoljube, ki so trpeli in umirali v času fašističnega nasilja, drugo pa je nastalo ob 40-letnici smrti Alme Karlin in govori o drami človeške notranje izkušnje. Obe priredbi sta doživeli številne uprizoritve doma in v tujini ter številna priznanja.
Peter Simoniti se je s svojim predanim kulturnim delom brez dvoma zapisal v umetniški in človeški spomin svojega mesta. Za dolgoletno predano delo na področju ljubiteljske kulture je leta 2000 prejel srebrni celjski grb.
