Requiem (lat. Missa pro defunctis, slo. maša za rajne) skladatelja Gabriela Faureja velja za enega največkrat izvedenih vokalno-instrumentalnih del s sakralno tematiko.
Requiem je svoje ime dobil po vstopnem spevu (intoitus) misala (requiem aetrernam dona eis, Domine; podari jim večni mir, Gospod). Mašna oblika je namenjena slovesu umrlih od tuzemskega sveta in je znana kot pogost del pogrebnega obredja.
Requiem v d-molu, op. 48 sodi med največja dela Gabriela Urbaina Faura, ki ga je ustvarjal med leti 1887 in 1890, dokončna verzija pa je nastala leta 1900. Requiem je sestavljen iz sedmih stavkov, ki so spisani za zbor, dva solista, orkester in orgle.
V stolno-opatijski cerkvi sv. Danijela v Celju so minulo soboto Faurov Requiem v d-molu, op. 48 odlično izvedli Zbor Antona Schwaba in Orkester Hiše kulture Celje pod vodstvom dirigenta Simona Dvoršaka v sodelovanju s sopranistko Tanjo Rupnik in baritonistom Tomažem Kovačičem.
Zasedba je v svojem koncertu zajela vseh sedem stavkov maše za rajne: Kyrie, Offertorie, Sanctus, Pie Jesu, Agnus Dei et Lux Aeterna, Libera me ter In paradisum. Glasbeniki so tako vokalno kot tudi instrumentalno obiskovalcem ponazorili pot duše iz stvarnega sveta v onostranstvo.
Zbor Antona Schwaba je pod vodstvom Alenke Goršič Ernst samostojno otvoril koncert z izvedbo sakralnih del skladateljev Gallusa, Miškinisa, Busta in Twardovskega.
V drugem delu koncerta se je zboru na prezbiteriju cerkve sv. Danijela pridružil še Orkester Hiše kulture Celje, nato pa so talentirani glasbeniki izvedli koncert tako, kot si ga je že v 19. st. zamislil Gabriel Faude: “Tako pač vidim smrt – kot srečno naključje, ki nas ponese v boljši svet. Vso svojo vero sem uglasbil v tej skladbi, ki pa je, od začetka do konca, prežeta z zelo resničnim, človeškim občutenjem vere in večnega pokoja” (Hiša kulture Celje).
[simpleviewer width=100% height=700 id=332]F/T/V: Tina Ožvald
