V Klubu Cankarjevega doma je bil prejšnji ponedeljek mednarodni simpozij na temo literature Alme M. Karlin. Namen simpozija je bil osvetliti nekatere vidike literarnega ustvarjanja Karlinove in spodbuditi stroko, da bi celovito ovrednotila njeno pisateljsko vlogo.
Simpozij je s pozdravnim nagovorom odprla avtorica razstave Kolumbova hči Alma M. Karlin, ki je na ogled v Galeriji CD, in pobudnica ter snovalka simpozija Barbara Trnovec. Antropologinja, raziskovalka, publicistka in kustosinja (Pokrajinski muzej Celje) je nastopila z referatom o avtobiografiji Alme M. Karlin. Poudarila je izjemen pomen avtobiografije, kot enega ključnih virov podatkov, ki raziskovalcem življenja in dela Karlinove med drugim omogoča razumevanje vplivov prostora in časa, v katerih je odraščala, in vzgoje, ki je izrazito odstopala od takratnih norm, na njeno življenjsko in ustvarjalno pot. Avtobiografija nam med drugim ponudi vpogled v oblikovanje njenega odnosa do jezika, do pomena izobraževanja, do pisanja, do lastnega telesa, do domovine …, pa tudi vpogled v prestopanje vseh mogočih meja. Karlinova je presegla meje telesnih omejitev, svojega spola, družbenega sloja, skonstruirane nacionalne identitete, fizičnih razdalj, presegla je tudi meje duha časa. Avtobiografija Sama, ki je izšla leta 2010, je tudi odličen dokument časa.
Sledil je referat pisateljice, prevajalke in literarne zgodovinarke Silvije Borovnik (Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru) na temo avtobiografije, potopisa, avtobiografske potopisne in fiktivne proze Alme M. Karlin. Čeprav se Karlinova, ena prvih poklicnih pisateljic v slovenskem prostoru, ni razglašala za feministko, je živela, razmišljala in pisala v duhu tedanjih sodobnih emancipacijskih teženj. Z lastno življenjsko izkušnjo je poudarjala pomen izobraževanja za ženske ter njihovo pravico do samostojne umetniške poti. Karlinovo je umestila med sočasne avtorice podobnega pisateljskega žanra v Evropi. Kot avtorica, ki je pisala v nemškem jeziku, kot »Nemka«, je bila dolgo neupoštevana v slovenskih literarnih zgodovinah. Toda novejša literarna znanost ugotavlja, da kanona nacionalne literature ne tvorijo le tista dela, ki so napisana v (današnjem) državnem in/ali večinskem nacionalnem jeziku. K slovenski literaturi moramo tako prištevati tudi dela pisateljev in pisateljic, ki so na področju današnje Slovenije pisali v drugih jezikih, njihovo delo pa med drugim odraža tudi slovenski družbenozgodovinski in miselni svet. Pisateljico zato uvršča med številne z dvojno, to je nemško-slovensko, medkulturno zaznamovano identiteto in obenem meni, da je tudi naša, slovenska pisateljica.
Slovenistka, raziskovalka in publicistka Anna Bodrova (Filološka fakulteta Sanktpeterburške državne univerze) je nastopila na temo potopisov Alme M. Karlin in iskanja identitete. Za Karlinovo je potovanje postalo življenjski projekt. V njenih delih je močno izražena vez med avtobiografijo in potovanjem, teme za svoja dela je črpala iz potovanj. Fenomen potovanja je opredelil značaj njene biografije, proces njene pisave. Njeno pisanje je nemogoče misliti brez premikanja. Tesna vez med potovanjem in procesom pisanja je določujoč element vsega njenega ustvarjanja. Vsako potovanje je povezano s temo prestopanja meje, za prestopanje meje patriarhalnega ustroja sveta pa imamo lahko že kar sam pojav ženske popotnice. Ženska, ki se odpravi na pot brez spremstva in sama plačuje svoje premikanje, je bila v prvi tretjini 20. stoletja nekaj izjemnega. Potopisi Karlinove merijo na širok krog bralcev in ustrežejo njihovim pričakovanjem, pripoved je dinamična, gradi se po zakonih žanrov namenjenih zabavi, vzbuja najrazličnejša čustva. Hkrati imajo tudi spoznavno funkcijo. Obseg etnografskih in antropoloških informacij njene potopise približa poljudnoznanstveni literaturi.
Etnolog, raziskovalec in publicist Zmago Šmitek (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) se je posvetil ezoteričnim potopisom Alme M. Karlin. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja se je Karlinova obrnila k teozofsko navdahnjeni literaturi. Teh del po njegovih besedah ne smemo opredeljevati kot okultne romane, primernejši je izraz ezoterični potopisi. Dopuščajo različne interpretacije, saj jih je mogoče brati in razumeti na tri načine: na geografsko-zgodovinskem nivoju kot poročila o starih, pozabljenih civilizacijah, na metaforičnem nivoju in na spiritualnem ali transcendentnem nivoju. V slovenskem prostoru so ta dela nekaj posebnega, sicer pa je bila Alma sodobnica in pomembna soustvarjalka začetkov tovrstne literature. Verjela je, da bo z njo prispevala k duhovnemu napredku bralcev.
Novinarka, publicistka, raziskovalka in aktivistka človekovih pravic Alenka Puhar je nastopila z referatom o partizanski literaturi Alme M. Karlin. Da je Karlinova sklenila opisati svoja vojna doživetja, ni kakšna velika posebnost, v tistem času je po svetu sedelo za pisalnimi mizami na tisoče ljudi z isto ambicijo. Že samo dejstvo, da so Moji zgubljeni topoli čakali 60 let na natis, pa daje slutiti, da se niso vklapljali v prevladujoči model, da niso ustrezali »zahtevam časa«, to je zahtevam (komunističnega) režima. Od vojne, partizanske proze se je pričakovalo, da je napisana v duru. Poudarjati je morala optimizem, pozitivno, hrabro, odločno orientacijo. Topoli pa so napisani v molu. Posebnost besedila, naslovljenega V partizane, je izrazita melanholija, to je namreč izpoved o razočaranju. Obstaja utemeljena domneva, da je ekipa, ki je pripravljala objavo Mojih zgubljenih topolov, vsaj en kočljiv odlomek nameravala izpustiti. Mogoče jih je bilo več. Poskusili so torej cenzurirati Almo Karlin. Čeprav ob izidu leta 2007 knjiga ni doživela izrazitega recenzentskega odmeva, je med bralci dosegla zelo veliko branost; bila je hitro razprodana, v knjižnicah pa je zelo izposojana.
Simpozij je potekal v sklopu spremljevalnih dogodkov ob razstavi Kolumbova hči Alma M. Karlin, ki so jo v CD-ju postavili v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Celje v času, ko mineva 90 let od vrnitve popotnice z njenega osemletnega popotovanja okrog sveta. Razstava bo na ogled do 14. januarja 2018.
