V vojniški knjižnici se je na gregorjevo trlo obiskovalcev, ki so prisluhnili potopisnemu predavanju o Caminu de Santiago domačinke Valerije Jakop, ki je po znameniti poti na Iberskem polotoku prebila mesec dni.
Kot so zapisali pri Osrednji knjižnici Celje je popotnica obiskovalce navdušila: “S toplino in iskrico v očeh je delila doživetja s poti, srečanja s srčnimi ljudmi ter občutek svobode in povezanosti. Njena zgodba je v marsikom prebudila željo po lastni pustolovščini.”
Takole pa je predavateljica opisala svoje videnje dogodka:
Priprava na premierno potopisno predavanje mi povzroči kar nekaj črvičenja. Postavljajo se mi vprašanja; kako mesečno doživetje in številne zgodbe s poti strniti v za ušesa in oči privlačno vsebino? Kako skorajda osemsto ur romarskega življenja skrčiti v šestdeset, maksimalno devetdeset minut? Kaj izrezati, če je zame vse enako dragoceno?
Prepustim se intuiciji in z zaupanjem vanjo ravnam. Kot vseh 30 dni romanja. Ne more iti narobe.
Pripravim si vsebinski koncept in izberem fotografije, ki podpirajo vezno besedilo. Vse ostalo bo ustvarila energija prisotnih in večer sam, rečem, preden stopim pred ljudi.
Precej ljubiteljev pohodniško in romarsko obarvanih predstavitev, kot številni moji zvesti poslušalci, zasedejo stole v dvorani. Celo iz Maribora in Vranskega me počastijo z obiskom. Prijateljstvo s spleta si pogleda v oči in stisne dlani. Hvaležna za takšna srečevanja! In ob pogledu na pisano množico obrazov vseh generacij mi postane toplo v prsih in trema me zapusti. Gregorjevo poskrbi, da v večer posveti svetloba in energija gre gor.
Zgodbe s poti in osemsto kilometrov korakov spet postane moja resničnost. Hodim. A tokrat korake predstavljam zbranim, hodimo od zgodbe do zgodbe, od prvega do zadnjega dne, iz pokrajine v pokrajino. Čustva me na nekaj etapah izdajo, ne morem jih skriti. In zakaj bi jih? Kraljica poti, Camino Francés, v mojem življenju predstavlja velik mejnik. Zaloga zgodb za pripovedovanje in naval čustev ob njih je neskončen, neminljiv, neizbrisljiv.
Na dan, ko se ptički na vejah ženijo, se zazdi, da tudi v dvorani začeblja in zavrešči od srbečih podplatov; kot od želje po iti in od spominov tam biti.
Hvaležna sem, da smo skupaj spisali še eno lepo zgodbo!
