V galeriji Zgodovinskega arhiva Celje so v petek, 13. decembra, predstavili projekt Dekade: štirideseta 1940-1949 @Celje.
Zgodovinski arhiv Celje po petih letih nadaljuje svojo serijo razstav in spremnih katalogov z naslovom Dekade, ki je nastala kot del obeleževanja 60. obletnice ustanovitve arhiva.
Od leta 2015, ko so projekt začeli s predstavitvijo devetdesetih let 20. stoletja in so ga pripeljali do petdesetih let, so zaokrožili zgodbo o gradivu in arhivu, ki je bil ustanovljen leta 1956.
Odličen odziv na projekt jih je spodbudil, da zgodbo o dekadah retrogradno nadaljujejo s ciljem, da čez nekaj let dobijo na vpogled razširjeno serijo, ki bo pokrila celotno 20. stoletje.
Gre za izrazito arhivsko usmerjen projekt, ki po eni strani izpostavlja potencial arhivskega gradiva za raziskovanje, po drugi pa usmerja strokovni arhivski kader (gre za kolektivni projekt arhiva) k poglobljenemu raziskovanju gradiva po vnaprej določenih področjih.
Tudi tokratna razstava in katalog sta razdeljena v več vsebinskih sklopov (8), ki obravnavajo upravo, pravosodje, množične organizacije, gospodarstvo vzgojo in izobraževanje, zdravstvo, kulturo in šport v obdobju 1940–49.
Katalog sta uredila dr. Borut Batagelj in dr. Aleksander Žižek, avtorji posameznih sklopov pa so: dr. Aleksander Žižek, mag. Hedvika Zdovc, Sonja Jazbec, Anja Prša, dr. Bojan Himmelreich, Jože Kranjec, Vesna Kočevar, Bojana Aristovnik in dr. Borut Batagelj.
Razstava je brezplačno na ogled v času uradnih ur arhiva predvidoma vsaj pol leta, za vnaprej najavljene skupine pa se ogled lahko tudi prilagodi. Ob razstavi je izšel tudi katalog na 136 straneh.
Podrobneje o vsebini dekade 1940-1949
Štirideseta leta, nedvomno najbolj prelomno dekado 20. stoletja, je zaznamovala druga svetovna vojna, ki je Celje dosegla z vkorakanjem nemških čet 11. aprila 1941 in s kasnejšo vzpostavitvijo okupacijskega režima ostro presekala komajda izoblikovano moderno meščansko politično stvarnost, ki se je z opaznim zamikom za sosednjimi državami končno usidrala tudi v predvojni Jugoslaviji.
Nemška okupacija je pomenila radikalen poseg v življenje slehernega Celjana in ogrozila sam fizični obstoj slovenskega naroda. Okupator je sicer posegel v ustroj uprave in sodstva, pri čemer je izvedel tudi popolno zamenjavo (vodstvenih) kadrov z nacizmu lojalnimi ljudmi, izvedel številne nove zaposlitve (zlasti priseljencev) ter javnosti popolnoma odrekel kakršnokoli participacijo v življenju lokalne skupnosti, industrijo, obrt in preskrbo po številnih zaplembah in razlastitvah vključil v »vojno produkcijo« nove države, še precej ostreje pa je zastavil svoje poslanstvo pri izganjanju vsakršnega slovenskega obeležja tega prostora in obračunavanju z nasprotniki nacizma in germanizacije.
Aretacijam slovenske inteligence, narodno zavednih meščanov, delavcev in duhovnikov so sledili izgoni – iz Celja je bilo izgnanih več kot 1.000 ljudi, za preostanek slovenskega prebivalstva pa se je, po temeljitih rasno-političnih preverjanjih, začelo intenzivno raznarodovanje, zaupano razvejanemu in odločnemu aparatu množične organizacije (Štajerske domovinske zveze), ki je stegovala svoje lovke v bivalno, delovno in šolsko okolje slehernega prebivalca. Slovenščina je bila pregnana iz šol, uradov, z ulic in iz cerkva, kjer pa je kak zaveden duhovnik s slovensko molitvijo, pesmijo ali pridigo tvegal strogo kazen še leta 1942. Osnovno šolstvo je s pomočjo uvoženega, bolj ideološkega kot pedagoškega kadra, čez noč postalo orodje germanizacije najmlajših, pri čemer je bilo pridobivanje znanja izrazito podrejeno nacistični ideologiji. Vpis na srednjo stopnjo je bil večinskemu prebivalstvu zelo omejen, gimnazija, učiteljišče ali univerza pa Slovencem praktično nedosegljivi.
Da nacisti v svoje namere niso dopustili nikakršnega dvoma, so dokazali že s prvim množičnim zločinom – evtanazijo več kot 400 duševno bolnih in onemoglih iz umobolnice Novo Celje in zavetišča v Medlogu junija 1941, ki mu je sledilo obdobje neizprosnega terorja, usmerjenega bodisi na aktivne člane odporniškega gibanja, njihove družinske člane ali pa – najpogosteje, na popolnoma samovoljno odbrane posameznike, ki so po nesreči pristali v Starem piskru. Teror je s streljanji talcev na dvorišču celjskega zapora dosegel višek poleti 1942, okupatorjeve represalije pa so (brez sodbe in obsodbe) terjale življenja 374 ljudi.
Dodatna grozljiva posledica teh zločinov je bila internacija svojcev talcev in upornikov v koncentracijska taborišča ter selitev okrog 600 tako imenovanih »ukradenih otrok«, ki so jih ločili od staršev, poslali v »prevzgojo« v Avstrijo ali pa namenili za posvojitev v okviru organizacije Lebensborn. Leto najhujšega okupatorjevega terorja (1942), se je zaključilo sredi novembra, ko so nacisti v sramotilnem sprevodu popeljali po celjskih ulicah zajete in mrtve borce ter jih izpostavili na trgu med Narodnim domom in mestno kasarno.
Okupator je na eni strani preganjal in uničeval vsak poskus oboroženega in neoboroženega odpora, ki se zaradi nemške navzočnosti na terenu, vdorov v organizacijo in grozečih represalij ni mogel prav razmahniti, na drugi strani pa je v nasprotju z mednarodnim pravom domače prebivalstvo vpoklical v uniformirano delovno službo in nemško vojsko, iz dela vojaških obveznikov pa je sestavil pomožno vojaško formacijo vermanšaft, ki jo je razen za stražarsko službo uporabljal tudi v bojih z odporniškim gibanjem.
Na okupatorjevo moralo, pa tudi na zavest prebivalstva je nedvomno močno vplivala skoraj filmska osvoboditev zaprtih iz Starega piskra ponoči 15. decembra 1944. Teror vse do konca vojne ni popustil – zadnje tovrstno dejanje predstavlja pokol stotih talcev 12. februarja 1945 v povračilo za umor celjskega okrožnega vodje Antona Dorfmeistra na Frankolovem, ki je lahko le še demonstriral okupatorjevo nemoč in bes nad prebivalstvom, ki ga je pahnil v upor in odpor prav s svojim krutim in nepopustljivim ravnanjem.
Z bližanjem konca vojne se je v mestu oblikovala tudi »vzporedna« oblast – organizacija Osvobodilne fronte (OF). Ta je 5. maja 1945 preko industrialca Maxa Westna navezala stike z okupacijskimi oblastmi, se 8. in 9. pogajala o predaji mesta, dokler 10. maja s prihodom Šlandrove brigade ni bilo okupacije za Celjane konec. Po nepopolnih podatkih, ki jemljejo za osnovo štetje prebivalstva iz leta 1938, naj bi med 2. svetovno vojno v Celju in okolici od skupaj dobrih 17.000 življenje izgubilo 577 prebivalcev, nekaj tudi v zavezniških bombardiranjih proti koncu vojne.
Po vojni obračun z vojnimi, političnimi in ideološkimi nasprotniki
Konec vojne pa ni pomenil hkrati tudi konca obračunavanja na osnovi vojnih delitev. Sprva vojaška in sodišča slovenske narodne časti so na zaplembo premoženja, izgubo državljanskih pravic, prostostne in vojaška tudi na smrtne kazni obsojala tiste, ki so se pregrešili s sodelovanjem z okupatorjem, a tudi tiste, ki so bili novemu režimu v napoto zaradi svojega rodu (celjski Nemci), premoženja ali družbenega položaja. V povojne obračune so bili vključeni tudi vojni ujetniki (večino izmed njih so sicer uporabili kot delovno silo) ter vrnjeni civilisti, pripadniki slovenskih in drugih protipartizanskih in kvizlinških enot, katerih večino so zmagovalci po krajšem bivanju na Teharju ali v drugih začasnih taboriščih in zaporih pobili na številnih lokacijah v okolici Celja (30!) Hrastnika in drugod. Otroke interniranih so ločili od staršev in namestili na Petriček, kjer je bilo neke vrste otroško taborišče. Med po vojni izvensodno pobitimi je bilo tudi veliko Celjanov.
Z osvoboditvijo in prevzemom oblasti je odporniška stran s Komunistično partijo Jugoslavije dobila priložnost, da udejanji svoj ideološki cilj – ljudsko republiko, temelječo na formalni oblasti delovnih ljudi, katerih »predstavnica« je bila prav Partija. Sprememba družbenega sistema je bila podobno vseobsežna, kakor tista ob začetku okupacije.
Razlastitev in uvedba družbene lastnine
Ekonomski temelj socialistične družbe naj bi namesto zasebnih obratov in kapitala predstavljala državna lastnina, zato je v letih po vojni prihajalo do valov razlastitev in podržavljanja, ki je zajelo vse od velikih tovarn in podjetij do manjših obratovalnic in delavnic, precej bolj neuspešno pa je potekala tudi kolektivizacija (odvzem) zasebnih kmetijskih površin. Žrtev podobne reformatorske stihije sta bila tudi sodstvo in uprava, kjer so stare oblike organizacije na vseh ravneh od lokalne do zvezne menjavale vedno nove institucije, ukrojene po meri nove ideologije in polne kadrov z bolj političnimi kakor strokovnimi referencami. Indoktrinacija v šolah je dobila drug predznak, z njim pa so bile opremljene tudi množične organizacije, ki so hotele zajeti kar najširši krog ljudi in ga preoblikovati v skladu z vladajočo ideologijo.
Zahvaljujoč svoji izrazito pozitivni vlogi pri medvojnem dogajanju, boju za narodov obstoj, predvsem pa zahvaljujoč težnjam po večji družbeni pravičnosti in zavezanosti nespornemu razvoju izčrpane in razrušene države, je nova ureditev med ljudmi našla ogromno podpornikov. Partija kot vseprisotna odločilna sila in graditeljica nove družbe je do konca dekade že tako preoblikovala in prežela družbo, da je brez posebnih pretresov preživela tudi ideološki prelom s Stalinom, informbirojem in svojo veliko zaveznico Sovjetsko zvezo.
