Zgodovinsko društvo Celje je ob pomoči Zgodovinskega arhiva Celje prejšnji mesec predstavilo novo število revije Zgodovina za vse.
Revija izhaja že 29. leto, v tokratni številki pa so med drugim objavili tudi razpravo Celjana, dr. Andreja Ráhtena z naslovom »Zadnji slovenski legitimist ali zgodba o mednarodnem prevarantu z Vrha nad Laškim«.
To je bila tudi osrednja točka predstavitve revije v Špitalu za prjatle, kjer se je z Rahtenom pogovarjal urednik revije, dr. Borut Batagelj, sicer direktor Zgodovinskega arhiva Celje.
Rahten je trenutno znanstveni svetnik na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU in profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru. Pred časom je bil veleposlanik Slovenije v Avstriji, kjer je obiskoval tudi arhive.
Tako je v Avstrijskem državnem arhivu naletel na dvojezični časnik Oesterreich. Slovener/Avstrijski Slovenec, ki mu je zbudila pozornost. Revijo, ki je izšla le enkrat, a v takrat nemajhnih 3.000 izvodih je izdal Alojz Novak z Vrha nad Laškim. Znano je, da je z revijo na krajši turneji obiskal Celje, Zidani Most, Hrastnik, Trbovlje in Zagorje.
Novak se je 30. letih prejšnjega stoletja predstavljal za predstavnika tajne organizacije Kralj Matjaž. V času Kraljevine Jugoslavije se je zavzemal za samostojno Slovenijo pod habsburškim žezlom. Podobna društva so sicer delovala v Avstriji, kjer je Novak iskal tudi podporo za svoje dejavnosti. Za novačenje članov svoje organizacije je veliko potoval, tudi preko Atlantika, se sestajal s slovenskimi organizacijami in v poročilih svojim mecenom navajal, da se mu množično priključujejo somišljeniki. Kot vse kaže je to bil zgolj njegov poslovni model, večkrat pa je imel opravka s policijo, ki se ji je predstavljal z različnimi imeni. Prav tako se je predstavljal kot član različnih neobstoječih organizacij kot npr. Črni bratje, Slovenski domobranec in selo Slovenski ustaša.
S svojim delovanjem je pritegnil pozornost jugoslovanskih oblasti, da so ga po marsejskem atentatu na kralja Aleksandra leta 1934 prišli zaslišati v Beljak, a dejanja ni priznal.
Rahten domneva, da za sabo nikoli ni imel resne organizacijske strukture, kvečjemu enega sodelavca. Ko je bil zaprt na Koroškem, je namreč nekdo pošiljal pisma z zahtevami po njegovi izpustitvi in v njih navajal, da dela v avstrijsko korist. Prav tako je dokumentirano, da je avstrijskemu konzulatu v Bratislavi ponudil, da bi vohunil v njihovo korist.
V razpravi se nahaja še kup zanimivih informacij iz njegovega dosjeja. Novaka, ki je bil rojen leta 1901, je trboveljsko okrajno sodišče razglasilo za mrtvega leta 1946, saj so domnevali, da ni preživel druge svetovne vojne.
Rahten svoj prispevek zaključuje z besedami: »Vsekakor je bil Alojz Novak v jugoslovanski Sloveniji med obema vojnama redka pojava. Vendar ne toliko zaradi številnih prevar in sleparij, ampak zaradi njegovih mednarodnih razsežnosti in načina, kako jih je znal argumentirati. Priznati je treba, da je bilo igranje na legitimistično karto za tiste čas izvirna domislica.«
V Vrhu nad Laškim še dandanes živijo člani rodbine, iz katere je izšel.
Naslovi ostalih razprav v reviji:
- Darja Mihelič: Populistična stigmatizacija imena karantanskega kneza. Valjhunstvo – nova sopomenka za kolaboracijo?
- Stanislav Južnič: Franz Unger in njegovi pionirski prispevki k okoljskim raziskavam
- Nataša Henig Miščič »Dobil je nalogo naj študira vprašanje, ali bi se ne dalo društvo razpustiti in nastaviti komisarja.« Likvidacija društva Kranjske hranilnice po prvi svetovni vojni
- Mojca Šorn: »Na Ljubljanici pa vse živo« Ustanovitev ljubljanskega kopališča Livada in prvih nekaj let njegovega delovanja
B.R., avtorica naslovne slike (levo Rahten, desno Batagelj): Marija Počivavšek
