Iztok Gartner, ki se opisuje kot TV voditelj, filmski kritik, voditelj prireditev in igralec je ob današnjem Prešernovem dnevu, ki je tudi državni praznik in dela prost dan, v svojem slogu spisal zapis o pesniškem velikanu.
Preberite ga v celoti:
Na današnji dan je leta 1849 umrl doktor France Prešeren, avtor kultne in ikonične knjige Poezije, ki je po naročilu pisal tudi pornografske pesmi in seveda državniške himne. Američani so imeli Dr. Dreja, mi pa Dr. Fig Figa.
Simpatičen gospod, znan tudi po svojih dolgih laseh in advokaturi v Kranju, ki je naredil eno samo usodno napako. In sicer to, da je nategnil Ano Jelovšek, zaljubil pa se je v Primicevo Julijo. Kot Romeo, jebentiš. Če bi ravnal obratno, bi bil živ vsaj še do leta 1901. Njegov prijatelj Matija Čop je utonil, njegov kolega Jernej Kopitar pa je verjetno rekel: “Eden je odšel, zdaj čakamo še na enega.”
France Prešern, za prijatelje, FP, je bil legenda že za časa življenja, kar so vedele povedati vse kelnarce in vsi brezdomci ter ulični muzikanti, katerim je kdaj pa kdaj ruknil kak drobiž ali pa jih zgrabil za rit. Bil je prvi Slovenec, katerega rime so prestopile meje naše dežele in prišle na uho tudi največjim evropskim umetnikom.
Zvezda, kot sem rekel. In že kot mulo tako priden, da so ga v OŠ zapisali v zlato knjigo. Ker je bil nesrečno zaljubljen, je napisal Sonetni venec. Ker mu ni bilo vseeno za svet, pa je spesnil Zdravljico, ki bi jo lahko za svojo himno vzeli tudi Francozi, če ji že Slovenci delamo takšno sramoto. Škoda, da v tistih časih ni bilo prenosnih telefonov in selfijev, saj bi nam Prešeren dal tudi nepozabne fotke iz svojega življenja. Če bi imel Facebook, pa bi ga zaradi opolzkih pesmi gotovo zablokirali, pa četudi bi MZ na skrivaj onaniral nanje.
Da si je njegova mama želela, da bi postal duhovnik, je jasno, saj je bil nor na bejbe, pa je bogo revo skrbelo, da ne bo staknil kakšne spolne bolezni, ali vsaj sramnih uši. Z Matijem Čopom sta bila super družba. Oba veseljaka, oba nabrita, oba izjemno inteligentna, zato ni čudno, da ga je tako zelo prizadela njegova smrt, ki se ji je poklonil v Krstu pri Savici.
Najboljše pesnitve je delal žalosten in depresiven ter zlomljen. Kot vsi genialci, mar ne. Pa še Jerneju Kopitarju, temu konservativcu in samopašnežu, je zabrusil legendarno: “Le čevlje sodi naj Kopitar.”
Njegova hči Ernestina je postala njegov uradni biograf, je bil pa za svoje prijatelje očitno prekletstvo, saj so vsi po vrsti umrli pred njim. In to zelo mladi, da se razumemo. Najprej Čop, nato Andrej Smole, nakar še Emil Korytko, poljski zanesenjak in zbiratelj ljudskih pesmi, ki je iz domače Poljske prebegnil v Ljubljano. Kdorkoli mu je prišel blizu, je umrl, jebentiš. Nič čudnega, da je začel piti in da je šel počasi k vragu. Pa še jebena Julija ga ni šmirglala za pet posto. Niti potegnat mu ga ni hotela, kaj šele, da bi se z njim zapletla v ljubezensko afero.
In pazi to, tudi ko je pil, ni našel sreče, saj se je brezglavo zagledal še v bejbo po imenu Jerica Podboj, hčerko lastnice gostilne, kamor je hodil pijančevat, ki pa ga seveda prav tako ni kaj dosti upoštevala, pa četudi ji je namenil par dobrih pesmi. In potem pride Janez Bleiweis, z novim časopisom, kjer bi lahko Prešeren butnil comeback, kar pa se žal ni zgodilo, saj je dal Bleiweis prednost Jovanu Veselu Kosezkemu, ki seveda ni imel za fige proti Prešernu. Ki je bil proti njemu kot je Ava Max proti Billie Holiday, ali Drake proti Bobu Dylanu, jebenti.
Nesreča za nesrečo, torej, za našega Prešerna, ki je začel vidno propadati. In pazi to, malo pred smrtjo je našel založnika, ki mu je izdal Poezije, toda brez Zdravljice, ki je naletela na strogo cenzuro, kar lepo pokaže, kako pred časom je bil Prešeren. In kako pogumne misli je strnil v svoje umetnine.
Leta 1846 je končno dobil advokaturo v Kranju, kjer so mu dali tudi majhno stanovanje, za svojo pomočnico pa je vzel kar sestro Katro. Zdravje mu je šepalo, denarja pa ni imel, saj je revne stranke zastopal kar brezplačno. Velik človek, vsekakor. In zelo podoben Mozartu, če prav pomislim. Oba genija, oba umrla revna in brez vsega, oba resnično zaslovela šele po smrti. Umrl je na četrtek, 8. februarja, leta 1849, star komaj 48 let, pokopali pa so ga dva dni kasneje.
Lokalni veljaki so bojda uničili nekaj njegovih zadnjih pesmi, ker naj bi bile preveč nedostojne, hinavski in neuki Bleiweis pa je poskrbel, da so mu v Kranju postavili spomenik. Žalostna zgodba. Kot ustvarjena za hollywoodski oskarjevski material, kjer bi Prešerna lahko igral Leonardo DiCaprio. Pod režijsko taktirko Martina Scorseseja, seveda. Namesto biota o Sinatri, kaj pa drugega. Vse je tu, mafija, seks, čudne smrti, me too fore, neuslišane ljubezni in še kaj.
Kakorkoli že, tak umetnik pride samo enkrat na 300 let, pa še po 300 letih ni zagotovila, da bo res prišel. Slava mu. Slovenci ga res nismo vredni.
