Leta 2004 je slovenščina z vstopom Slovenije v Evropsko unijo postala članica velike in pestre družine uradnih jezikov EU. Prvotnim nemščini, francoščini, italijanščini in nizozemščini se je v zadnjih šestdesetih letih pridružilo kar dvajset jezikov. V nekaterih državah imajo tudi do tri uradne jezike, seveda pa k raznovrstnosti jezikovne podobe prispevajo še regionalni jeziki, jeziki manjšin in narečja, ki s svojstvenimi značilnostmi ponujajo vpogled v preteklost in marsikomu predstavljajo intimno vez z domom, otroštvom in koreninami.
V jezikovno barviti EU se srečujejo jeziki z več deset milijoni govorcev in taki, ki jih uporablja nekaj sto tisoč ljudi. Že res, da marsikateri Slovenec naš jezik označi kot majhen in nepomemben, pa vendar lahko slovenski poslanci v Evropskem parlamentu govorijo v slovenščini, vsi uradni dokumenti, ki jih izda EU, pa so obvezno na voljo tudi v našem jeziku. A kako je to sploh mogoče? Kako lahko jezikovno tako raznolika skupnost uspešno deluje?
Za to skrbijo prevajalske službe, na primer prevajalska služba Evropske komisije, največja tovrstna na svetu. Od tod prihaja tudi Peter Jakša, ki je 7. novembra obiskal I. gimnazijo v Celju in izvedel predavanje o večjezičnosti za 2. letnike, nato pa še vodil prevajalsko delavnico za izbrane dijake 3. letnika.
»Ni res, da za prevajanje potrebuješ samo dober slovar«
Vsi poznamo pregovore, ki poudarjajo pomen učenja in znanja jezikov. Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš, in ob več tisoč jezikih, ki obstajajo širom po svetu, nam novih izzivov nikoli ne more zmanjkati. Slovenci smo po raziskavah sodeč v znanju tujih jezikov precej uspešni in smo v samem evropskem vrhu, k čemur prispeva tudi naša gimnazija s svojo pestro ponudbo na tem področju. Sicer menda nismo takšni poligloti kot na primer Luksemburžani, ki pa se že v svojem domačem okolju stalno srečujejo s kar tremi jeziki in je temu prilagojen tudi njihov šolski sistem.
Ker tuje jezike, sploh angleščino, v razvitem svetu redno uporabljamo tako rekoč vsi in z njimi prihajamo v stik na spletu, televiziji ter drugih medijih, marsikdo težavnost dela prevajalca podcenjuje. Gospod Jakša poudarja, da za prevajanje ni dovolj le dober slovar. To smo v praksi spoznali na prevajalskih delavnicah – prevajalec mora odlično poznati izvirni in ciljni jezik, se domisliti ustreznega prevoda ali ga, upoštevajoč kontekst, pametno izbrati iz množice slovarskih zadetkov ter v ciljnem jeziku ustvariti ne le razumljivo, temveč tudi privlačno in učinkovito besedilo. Dobro mora poznati ciljno publiko, zvrst besedila in namen, ki bi ga naj doseglo, ter se s tem v skladu držati primernega sloga. Za to pa znanje jezika, potrebno za komuniciranje prek družbenih omrežij, ne zadostuje več.
Kljub temu pa – morda presenetljivo – prevajalci in tolmači EU niso nujno študirani jezikoslovci. Delo lahko pripade vsakomur z univerzitetno izobrazbo, ki uspešno opravi preizkuse. Mi smo preizkus svojih prevajalskih veščin opravljali vsak v svojem izbranem jeziku – angleščini, nemščini, francoščini ali španščini. V sproščenem vzdušju in ob nasvetih gospoda Jakše smo ustvarjali dve šolski uri, na koncu pa prevode med seboj primerjali ter na ta način pretehtali še druge možnosti.
»Jeziki so vezi med ljudmi«
Znanje tujih jezikov je sploh dandanes gotovo velika prednost. Meje mojega jezika so meje mojega sveta in, res je, za tiste, ki znajo jezike, meje v EU tako rekoč ne obstajajo več. Poleg odpiranja kariernih priložnosti in omogočanja študijske mobilnosti ter potovanj pa ima znanje jezikov tudi čarobno moč povezovanja ljudi. Govori s človekom v jeziku, ki ga razume, in doseglo bo njegov um. Govori z njim v njegovem jeziku – in doseglo bo njegovo srce, je pravil Nelson Mandela. Uživajmo torej v učenju tujih jezikov in ob tem ne pozabimo na slovenščino, jezik, ki doseže naše srce.
Zarja Križnik; foto: Matjaž Pinter
