V počastitev mednarodnega dne oseb s posebnimi potrebami in invalidov so pred tednom dni na Srednji zdravstveni in kozmetični šoli Celje izpeljali okrogla miza z naslovom Tornado v moji glavi, ki jo je moderirala Fiona Rakovec Pirc, dijakinja 3. b letnika pod mentorstvom profesorja Petra Čepina Tovornika.
Tema pogovora je bila motnja ADHD, oziroma motnja pozornosti s hiperaktivnostjo. Dogodka so se udeležili trije gostje, in sicer Zdenka Mahnič, ravnateljica na OŠ Grm Novo mesto, Dejan Sotirov, mavrični bojevnik, in Svit Zupančič, učenec 5. razreda na OŠ Slivnica pri Celju.
Okroglo mizo so pričeli z avtorsko pesnitvijo moderatorke, za katero ji je bil navdih njen bratec in se glasi:
Nemir v moji glavi,
kakor tornado v naravi.
Sem ter tja misli mi bežijo,
sto in ena,
a vse takoj zbledijo.
Pozornost, koncentracija, organizacija
moje šibke so vrline,
joj, da ta nemir v moji glavi,
kakor tornado v naravi čim hitreje izgine!
V šoli moram jaz sedet,
ubogati tišino, mir in red,
a nemir v moji glavi,
kakor tornado v naravi
pojavlja se spet in spet.
Kadar srečaš se z menoj,
imej zalogo potrpljenja s seboj,
saj nemir v moji glavi,
je kakor tornado v naravi.
Najprej je tekla beseda o sami sprejetosti oseb z motnjo ADHD v družbo, pri kateri je Zdenka Mahnič povedala, da ona ne jemlje motnje ADHD kot motnjo, temveč kot nekaj posebnega, edinstvenega in se zaradi tega ne bi smelo ljudi izključevati iz družbe ter na njih gledati drugače.
Spregovorili so tudi o samem diagnosticiranju, kjer so gostje povedali, kdaj in na kakšen način so jim bile postavljene diagnoze. Svit je npr. zaupal, da so njemu postavili diagnozo v tretjem razredu na Centru za duševno zdravje otrok, medtem pa je Mahnič povedala, da njej kot otroku ni bila postavljena diagnoza, temveč je vedno veljala za »problematično učenko«.
Dejan Sotirov je dejal, da se število diagnoz povečuje in da nam je ljudem zelo padel sam nivo koncentracije, pozornosti in zbranosti in če bi vse prisotne na okrogli mizi testirali, bi rezultati pokazali, da ima več kot polovica oseb motnjo pozornosti.
Beseda je tekla tudi o samem šolanju oseb z motnjo ADHD, o strategijah dela s takšnimi osebami in o prilagoditvah, ki jih takšni učenci imajo. Sotirov je povedal, da je sam kot otrok bil odličen učenec kljub njegovim težavam. Mahnič je dejala, da v času njenega šolanja ni bilo toliko govora o sami motnji in o strategijah dela s takšnimi učenci, tako da so učitelji obravnavali vsakega učenca posamezno in se prilagajali individualno. Medtem pa je danes veliko nekih odločb in pravil, katerih bi se naj držali in so napisana za vsakega učenca enako. To pa po njenem ni v redu, saj vsak funkcionira na svoj način. Svit je o svojih prilagoditvah dejal, da mu je omogočena kinestetična miza, ki je bila strošek njegovih staršev, ima tudi podaljšan čas reševanja testov in individualne ure s pedagoginjo ter žogico za stiskanje med poukom, kadar postane nemiren.
Nazadnje so spregovorili o sami osveščenosti ljudi o motnji ADHD in o izdelavi raziskovalne naloge moderatorke z naslovom »Osveščenost dijakov in profesorjev Srednje zdravstvene in kozmetične šole Celje o motnji ADHD«, ki jo je izdelala leta 2022. Goste so povprašali o tem, kako zunanji dejavniki vplivajo na njihovo delo in počutje, kjer sta nam Mahnič in Sotirov povedala, da od zunanjih dejavnikov zelo pozitivno na njiju vpliva glasba, saj ju sprosti. Mahnič je dejala tudi, da kadar imajo otroka v šoli, ki ima motnjo ADHD, ga ne smejo dati sedeti zraven okna, prav zaradi teh zunanjih dejavnikov, ki bi ga lahko zamotili oziroma mu odvzeli pozornost.
Okroglo mizo so zaključili z mislijo “Ne obsojaj drugačnosti, raje išči razumevanje zanjo”.
