V lanskem letu so mnogi Slovenci odkrivali skrite in manj poznane kotičke naše države. Med takšnimi je zagotovo tudi zavarovano naravno območje Kozjanskega regijskega parka, ki slovi po neokrnjeni naravi. Tukaj se kmetje že stoletja ukvarjajo z vzrejo živine, poljedelstvom, sadjarstvom, vinogradništvom in prirejo mleka. Prav slednje neguje in razvija mladi prevzemnik kmetije Damjan Tovornik v Zagorju pri Lesičnem v občini Kozje, ki je dejavnost prevzel od svojih staršev. Mladi gospodar, ki kmetuje na hribovski kmetiji na 470 metrih nadmorske višine, s ponosom pove, da so ena redkih kmetij, ki krave molznice pase na travnikih in kjer v hrani ni nikakršnih gensko spremenjenih organizmov. Mleko, ki ga pridelajo, že od samega začetka od njih odkupuje Mlekarna Celeia.
Vsaka izmed slovenskih kmetij nosi svojo tradicijo. Kakšna je tradicija vaše na Kozjanskem?
Po vrnitvi iz 2. svetovne vojne se je moj dedek lotil kmetovanja na naši kmetiji. Tako smo z oddajo mleka začeli že leta 1957 in ga vse od takrat oddajamo v današnjo Mlekarno Celeia. Zanimivo je, da so takrat oddali 5 litrov mleka na dan in kljub temu dobro živeli. Seveda danes to ne bi bilo več mogoče. Nato sta kmetijo leta 1983 prevzela moja starša. Poleg mleka sta do leta 1988 redila še pitance, nato pa sta povečevala mlečno proizvodnjo in opustila rejo le-teh. Leta 2016 sem nato kot mladi prevzemnik kmetijo po nepričakovanem spletu okoliščin hitro prevzel jaz. Danes na naši kmetiji obdelujemo 36 hektarjev kmetijskih površin, v naši lasti jih je 25, in 22 hektarjev gozda. Poleg prireje mleka in prodaje lesa pa imamo za lastno veselje še manjši vinograd, saj se nahajamo v priznanem Šmarsko-virštanjskem vinorodnem podokolišu.
Usmeritev večinoma v proizvodnjo mleka verjetno ni edina sprememba, ki ste jo na vaši kmetiji doživeli od začetkov kmetovanja?
Nikakor, največja je zagotovo število delovnih rok na naši domačiji. Danes nas na kmetiji živi bistveno manj kot še pred recimo 10 leti. Izhajam iz precej velike družine, saj smo 4 otroci. Danes na kmetiji živim s svojo družino, partnerko Klavdijo ter hčerkama Mijo in Kajo, poleg nas pa po smrti očeta leta 2015 živi z nami samo še moja mama. Večino dela na kmetiji opraviva z mamo, saj sva oba kmečko zavarovana, Klavdija pa je profesorica slovenščine v osnovni šoli. Seveda pri delu, ko je to potrebno, pomagajo vsi, tudi ostali sorodniki, sosedi in prijatelji. Vsakdo, ki kmetuje, ve, kako zelo ti je delo olajšano, če so pridne roke kar pri hiši, a tudi tako gre, saj si ljudje tukaj, v naših krajih, še vedno radi priskočimo na pomoč.
Kaj mladega človeka žene, da nadaljuje s tradicijo in prevzame kmetijo staršev?
Že od nekdaj sem vedel, da bom za staršema prevzel kmetijo in nadaljeval družinsko tradicijo. Obiskoval sem Osnovno šolo Lesično in nato Srednjo kmetijsko šolo v Šentjurju. Nekako logična je bila tudi izbira nadaljnjega šolanja, študiral sem zootehniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Po koncu študija sem, kot večina mladih na začetku delovne poti, opravljal različna dela. Montiral sem sončne elektrarne, vozil kamion v lokalnem podjetju in verjetno bi se kmetiji posvetil kasneje, če me ne bi nenadna smrt očeta po težki bolezni čez noč prisilila, da sem pustil službo in nadaljeval njegovo delo. Začetki so bili, kot v vsaki dejavnosti, težki, a moram priznati, da sem z leti pridobil veliko izkušenj in da danes to delo opravljam z veseljem. Zagotovo se pozna, da sem bil v kmetovanje vpet ves čas svoje mladosti in sem zato bil lažje kos novim izzivom.
Pogostokrat beremo o izzivih mladih obrtnikov, podjetnikov, zagonskih podjetij. Malo pa vemo o težavah, s katerimi se mladi soočate, ko prevzamete kmetijo. Kakšne so?
Izzivov je danes za nas zelo veliko. Kmetovalec mora biti ne samo delaven, ampak za uspešno delo potrebuje še veliko drugih veščin. Vsekakor je na prvem mestu digitalizacija, kar pomeni, da te poleg vsega dela čaka še obilica birokratskih zadev. Moraš biti na tekočem z aktualnimi razpisi in poleg vsega dobro obvladati še delo z računalnikom in raznimi aplikacijami, da kmetija ostaja konkurenčna. Izziv mladega kmetovalca je tudi usklajevanje dela in družine. Zaradi nehvaležnega delovnega časa vse dni v letu se je treba dobro organizirati, da najdeš čas za oboje. Vedno težje je tudi najti pomoč v času sezonskih opravil.
Vrniva se na vašo osnovno dejavnost, prirejo mleka. Zakaj ostajate in vztrajajte v njej?
S pridelavo mleka se ukvarjamo že od nekdaj, saj v prvi vrsti to pomeni reden mesečni prihodek. Poleg tega imamo za pridelavo mleka še kar dobre pogoje. Imamo to srečo, da se naše kmetijske površine držijo skupaj in da se nahajajo v neposredni bližini hleva, kar omogoča pašo molznic. Krave tako veliko časa preživijo na prostem, se prosto gibljejo, pasejo odlično travo, kar se zagotovo pozna v kakovosti mleka, ki ga pridelujemo. Takšen način reje pomeni sicer nekoliko manjšo mlečnost, torej količino mleka, ki ga proizvedemo, a je ta pristop k prireji idealen za dobro počutje in zdravje živali.
Vaša kmetija se nahaja na zavarovanem območju Kozjanskega parka. Bi lahko rekli, da je zaradi naravnih danosti vaše mleko drugačno?
Glede na to, da smo hribovska kmetija na območju, ki je znano po svoji neokrnjeni naravi in temu primerno zavarovano, to zagotovo prinaša določene kakovostne prednosti. So pa po drugi strani pogoji za pridelavo hrane in posledično mleka težji, saj smo hribovska kmetija. Zemlja, na kateri kmetujemo, je tudi »težka«, območje je precej plazovito. A na vse te izzive, ki nam jih daje narava, poskušamo gledati kot na prednosti, saj smo drugačni od lažje obvladljivih in obdelanih ravninskih kmetij. Po mojem mnenju smo ena redkih kmetij, ki kljub tako obsežni proizvodnji mleka še vedno pase krave molznice.
Vaše mleko je brez GSO, tako kot mleko vseh kmetov, ki ga dobavljajo v Mlekarno Celeia. Kako se lotevate tovrstne pridelave in v čem se razlikuje od običajne?
Da je narava, sobivanje z njo in upoštevanje njenih zakonitosti, prednosti ter danosti za nas pomembno, dokazuje že prej omenjen pristop k prostemu gibanju in paši živine. Način pridelave brez gensko spremenjenih organizmov za nas pomeni obvezo, da žival nikoli ne zaužije nobene gensko spremenjene krme. Veliko lažje bi bilo krave v hlevu hraniti s sojo in tako količinsko povečati proizvodnjo, a naše imajo možnost paše na hribovskih travnikih. Nespametno bi bilo ne izkoristiti teh naravnih danosti.
Glede na to, da ste mladi, vam načrtov za vašo kmetijo v Kozjanskem parku zagotovo ne manjka?
Načrtov je veliko. Pravijo, da jih moraš imeti ves čas. V prvi vrsti si želim posodobiti hlev in povečati število krav molznic ter si tako olajšati delo. Vlaganje v opremo in njeno posodabljanje je danes ključno za uspeh, ne glede na to, v kateri panogi deluješ. Januarja sem se zato prijavil na razpis za gradnjo novega hleva in upam, da bomo uspešni. Moji načrti so tako usmerjeni predvsem v to, da bom delo na kmetiji nadaljeval in morda za to navdušil še naslednjo generacijo.
naročnik objave: Mlekarna Celeia
