V novem Tehnoparku v Celju se je te dni odprla razstava “Do zvezd s celjskimi raketarji”. Razstava sledi knjigi Želeli smo do zvezd: zgodovina celjskih raketarjev, ki je izšla letos poleti. Avtor knjige mag. Peter Omersel je na 170 straneh z bogato slikovno opremo natančno orisal kronologijo in raketne programe, ki so jih formalno amatersko organizirani celjski raketarji v svojih dosežkih in stremljenjih dvignili skozi pol stoletja delovanja na zavidljivo polprofesionalno raven.
Iz entuziazma posameznikov, navdušenih nad osvajanjem vesolja, so se v začetku šestdesetih let 20. stoletja rodili uspehi, ki so s pomočjo povezovanja, podpore več tehnološko usmerjenih podjetji in z nadgrajevanjem v znanstveno raziskovalnih krogih, prinesli rezultat, ki je danes vsekakor vreden pozornosti. V času, ko je bil dostop do virov znanja in materiala bistveno bolj omejen, so celjski raketarji močno presegli delovanje okvirov lokalnega društva in prišli do dosežkov, ki so v širši javnosti bili odmevni, v ožjih strokovnih krogih pa želi zavidanje.
V začetku šestdesetih let sta se dve skupini najstnikov, prva okrog Aleksandra Kersteina in druga okrog Petra Klinarja, združili vraketno sekcijo pri Aero klubu Celje. Po več posameznih poskusih po letu 1961, novembra 1964 raketarji izstrelijo v Levcu prvo raketo, ki dobi v javnosti več pozornosti. Raketa ARSC-8 (Republika) je osnova za prve poštne rakete pri nas. Decembra 1964 v Slivnici pri Mariboru izstrelijo s paketom 200 pisem 2,2 m visoko raketo ARSC-8-A. Prve rakete so vse enostopenjske s pogonom na trdno gorivo micrograin.
Leto 1964 je tudi začetek izvajanja raketnega programa VEGA, ki ima namen predvsem v razvijanju motorjev na trdno gorivo, rakete tega programa pa so imele doseg do 30 km. Daleč največjo slavo iz tega programa doseže raketa VEGA-3-C. 30. septembra 1967 so raketo izstrelili na Fruški gori v Vojvodini pred očmi javnosti in raketarske elite, ki je prisostvovala 18. kongresu mednarodne astronavtične federacije v Beogradu. Pravi podvig je bil že prevoz rakete in njeno sestavljanje na mestu samem večkrat, saj je bila pred lansiranjem na ogled tudi na odmevni razstavi Kosmos miru v Beogradu. Raketa je bila tristopenjska, dolga 7,5 m, težka 568 kg, z motorji s približno 10 tonami potisne sile, ki so jo pognali več kot 32 km visoko. Verjetno največjo izstreljeno evropsko amatersko raketo je bilo mogoče nazadnje videti tudi v uvodnih kadrih fikcijsko zasnovanega dokumentarca »Huston, imamo problem!« (2016).
Najbolj ambiciozen raketni program celjskih raketarjev je bil program SIRIJ. Program je bil zahtevnejši predvsem zaradi poskusov vključevanja tekočega ali trdno-tekočega goriva za veliko močnejše motorje, ki bi pognali najbolj smelo zasnovane rakete, kot je bila SIRIJ-EP. Slednja naj bi dosegla celo 140 km višine, a se načrti niso izšli. Leta 1968 je bila pri Slunju manj uspešna izstrelitev rakete SIRIJ-1-INA, je pa bila zelo uspešna, odmevna in tudi prelomna izstrelitev tristopenjske rakete SIRIJ-2-ZMAJ leta 1970 v Libojah. Projekt SIRIJ je bil zaradi pionirskih postopkov vgradnje elektronike počasnejši, zahtevnejši in dražji. Novost pri izstrelitvi rakete SIRIJ-2-ZMAJ, ki je imela računsko višino 7,8 km, je bila uspešna integracija elektronskih naprav v konico, stik z raketo po izstrelitvi pa je preko umerjenih anten držal poseben center ob izstrelišču SIRIJ KONTROL. Razvoj je vključeval od projektiranja, gradnje, izstrelitve do analiz številne strokovnjake več področij, od industrijskih podjetij in njihovih društev ljudske tehnike, različnih zavodov, do fakultet in pomeni tudi pričetek računalniške dobe v Astronavtično raketnem klubu Celje. Iz opisanega je jasno, da je program potekal na za tisti čas zavidljivi in visoki znanstveni ravni, ki je močno presegla društveni amaterizem.
Na izstrelitvi na začasnem poligonu v Libojah so bili prisotni tudi predstavniki vojaškega raketnega šolskega centra iz Batajnice pri Zemunu, kar je nakazalo že tesno vzpostavljene vezi s takratno jugoslovansko armado. Celjski raketarji so po večini opravili služenje vojaškega roka prav tam, kjer so zasnovali tudi vojaški raketni klub Raketaš. Dobra podpora in oprema jim je omogočala, da so tam razvijali nekaj raket, so pa tudi v okviru domačega društva zasnovali po letu 1971 program raket PR (preizkusne, včasih tudi »partizanske«), ki naj bi služil za potrebe slovenske teritorialne obrambe. Tudi v času po osamosvojitvi Slovenije so nestabilen program PR želeli nadaljevati pod imenom TIRAS in opravili nekaj testiranj na poligonu Poček, a program v času, ko tudi društvo ni imelo več prave podpore in novih članov, ni bil več aktualen. Dobra stran programa PR je bila sicer ta, da je omogočal serijsko izdelavo raket, ki so bile v programih SIRIJ in VEGA vselej bolj unikatni dosežek.
Serijsko pa je bil zasnovan še en pomemben program celjskih raketarjev, ki se je močno navezoval tudi na gospodarski pomen. Program raket proti toči so celjski raketarji zasnovali leta 1972 v dogovoru s podjetjem Kamnik, a se je preizkusna dvostopenjska raketa Kamnik-2-C4 izkazala kot premalo zanesljiva in so program opustili. Razvoj protitočnih raket je spet zaživel po letu 1986 v sodelovanju z Razvojnim centrom Celje. Leta 1987 je bila izstreljena cela serija raket RCHX na hibridni pogon, program pa je bil ob koncu leta 1989 opuščen, saj v Beogradu ni bilo več mogoče pridobiti soglasja za razvoj in proizvodnjo.
V Astronavtično raketnem klubu, ki se je leta 1976 preimenoval v Astronavtično in raketno društvo Celje in je formalno obstajalo do leta 1999, je v najboljših letih ob izteku šestdesetih bilo skoraj 40 aktivnih članov, sicer pa je najbolj dejavno jedro tvorilo nekaj izpostavljenih članov. Aleksander Kerstein je bil duhovni vodja, Peter Omersel je skrbel za elektroniko in računalniško tehniko, Franc Sendelbach za elektrotehniko, Vili Vengust za razvoj tehnologije motorjev, Marjan Žolnir, Ervin Zabav, Zvone Tofant so v glavnem skrbeli za konstruiranje, nekaj časa je bila v društvu aktivna sekcija modelarjev pod vodstvom Ota Planka. Z vidika razvoja kluba so pomembni še mnogi drugi člani pa tudi oni, s katerimi je društvo skozi desetletja navezovalo tesne stike, to so bili tudi številni strokovnjaki z univerz in inštitutov, katere vse najdemo omenjene v knjigi pa tudi v bogati slikovni opremi. Celjski raketarji so bili zelo dejavni tudi v okviru republiške in državne raketne zveze, z referati pa so se mnogi od njih udeležili številnih znanstvenih konferenc po celem svetu. Zanimivo epizodo iz svetovnega astronavtskega kongresa v Houstonu 2002 opiše Aleksander Kerstein, ko mu francoski strokovnjak za raketno tehniko po predstavitvi referata o programu raket VEGA, da pohvalo, da je Slovenijo kot 29. državo pripeljal v svetovno zgodovino raketne tehnike.
Velik pomen pa so celjski raketarji dali tudi izobraževalnemu področju, saj so v Celju vselej skrbeli tudi zato, da so bili zainteresirani, posebej pa šolarji na tekočem s sodobnimi dognanji s področja astronomije in raketarstva. Že leta 1966 so sodelovali na razstavi Ljudske tehnike v Narodnem domu, ob ustanovni skupščini raketnega društva Slovenije, ki je bila prav tam, pa pripravili leta 1968 razstavo Deset let človekovega osvajanja vesolja. Leta 1972 ob desetletnici kluba pripravijo v Celjskem domu razstavo Človek v vesolju. Zelo odmevno in posebej atraktivno je bilo sodelovanje celjskih raketarjev na razstavi tehniške ustvarjalnosti in inovacijske dejavnosti leta 1976. Skoraj v strop hale Golovec je bila tedaj zapičena 10 metrov visoka eksperimentalna raketa SIRIJ-5-C.
Celjske raketarje sta z obiskom knežjega mesta počastila tudi dva zelo ugledna svetovna astronavta. Leta 1974 je Celje obiskal Američan Eugen Cernan komandant Apolla XVII in zadnji človek, ki je hodil po Luni. Leta 1993 pa se je v Veliki Pirešici, kjer je v preteklosti v kamnolomu in asfaltni bazi Cestnega podjetja Celje bilo eno od središč delovanja raketarjev, zaustavil ugledni ruski kozmonavt Aleksei Arhipovič Leonov, prvi človek, ki je opravil sprehod po odprtem vesoljskem prostoru. Oba sta se vpisala tudi v spominsko knjigo kluba, ki jo kot številno drugo gradivo hranimo od leta 2017 v Zgodovinskem arhivu Celje.
Zapis je bil prvotno objavljen na spletni strani Zgodovinskega arhiva Celje. Povezavo do prispevka in bogate fotogalerije najdete tukaj.
