Camino je ena najstarejših in najbolj znanih romarskih poti na svetu. Do Santiga de Compostela na zahodu Španije se iz različnih poti odpravljajo pohodniki iz vseh koncev sveta. Skoraj tisoč kilometrov do Finisterre oziroma konca sveta je letos prehodila tudi Maja Ratej. Šmarčanka je svoje vtise strnila v potopisnem predavanju šmarske Univerze za tretje življenjsko obdobje.
Po predavanju smo Majo prosili, da nekaj izkušenj deli tudi z bralci Celje.info. Intervju si oglejte v spodnjem posnetku ali preberite v naslednjih vrsticah.
Camino je ena najbolj znanih in najstarejših romarskih poti na svetu. Ali lahko za tiste, ki je morda še ne poznajo, na kratko opišeš, kaj je Camino?
Camino v španščini pomeni pot, romarsko pot oziroma človekovo popotovanje, kakršnokoli že oz. s kakršnimkoli ciljem že. Glavni del poteka po Španiji. Pot Camino Frances teče od francoskega mesta Saint Jean Piet de Port na jugu Francije do Santiaga de Compostela na zahodni obali Španije oziroma do Finisterre, ki je čisto na robu Atlantskega oceana.
Ne. Težko razlagam komur koli, ki me vpraša, zakaj sem šla na to pot. Težko je to opredeliti z enim samim vzrokom, ker ta vzrok pogojuje že neke vrste cilj oziroma namen. Vedno lahko rečemo, da nas pot pokliče, kot kaj drugega v življenju. Treba se je odzvati takšnim vabilom. Potem se ti pot sama posuje z vsemi prijetnostmi in neprijetnostmi. Tako kot življenje.
Že prej smo te poznali kot pozitivno in energije polno osebo in morda na tebi navzven nismo opazili kakšnih sprememb. So se ti pa verjetno zgodile kakšne spremembe?
Človek na tej poti pričakuje preveč, da bi se obrnil kar tako iz danes na jutri oz. v roku 30-dnevnega potovanja, da bi opažal neke radikalne spremembe. Res pa je, da v teh 30 dneh dobi neke določene nastavke razmišljanja. Pot ga prisili, da začne zopet razmišljati o sebi. Vse te kali nekega dvoma, nekega opažanja o življenju, refleksije vplivajo na nadaljnje življenje. Res je, da ljudje na tej poti dostikrat postanejo bolj subtilni, bolj dojemljivi za stvari. Veliko ljudi govori o tem, da so, ko pridejo nazaj, veliko bolj občutljivi, opažajo detajle, stvari jih veliko bolj ganejo, presunejo. Pot te na nek način odpre in izpostavi življenju kot bolj odprto, ranljivo, vpijočo rano.
Rekla si tudi, da se na tej poti vrneš k elementarnemu načinu življenja. Imaš samo tisto, kar res potrebuješ, s sabo prenašaš le nujne stvari. Danes si takšnega življenja sploh ne predstavljamo, na Caminu pa je to nekaj povsem običajnega.
Na žalost si ga ne predstavljamo. Ljudje pozabljamo, kako elementarna in enostavna bitja smo in kako je lahko življenje enostavno. Vse kar potrebujemo, so tiste osnovne potrebe, najpomembnejša stvar pa je sočlovek. Sočlovek in etika, odgovornost do sočloveka je tista češnja na torti življenja. Taka pot odstrani vse tiste anomalije vsakdanjega življenja, tiste nepotrebnosti, materialne in ostale. Pusti te, da si ti.
Čeprav je to predvsem osebna pot in človek večino časa po njej stopa sam, sreča veliko zanimivih sopotnikov in črpa iz njihovih življenjskih izkušenj. Tudi ti si srečala precej zanimivih ljudi.
Ja, ogromno zanimivih ljudi sem srečala iz različnih kontinentov, z različnimi izkušnjami, različnimi nameni potovanja. Na koncu ugotoviš, da so vse te figure, ki so posejane na Caminu, na nek način figure, ki pomagajo tebi, ki so obrazi oziroma del tebe, ki ti pomagajo pri refleksiji nečesa pri tebi. To ni samo značilnost Camina. Če bi ljudje znali samo opazovati svoje lastno življenje, bi videli, kako nas zasipava z nekimi namigi, pomočjo, da tekom zrcaljenja na drugih ljudeh lažje pristopamo k sebi.
Izrekla si tudi zanimivo misel o denarju: ‘Manj denarja kot imaš, manj te obremenjuje.’
Manj denarja kot imaš, bolj si svoboden. To je bila tista misel, krilatica, ki jo je ponavljalo veliko romarjev na tej poti. Res je zelo utopična misel, sama vem, da je utopična in v današnjem svetu skoraj nepredstavljiva, ampak mogoče pomaga predvsem k temu, da se ljudje znamo oddaljiti od sle po denarju in od tega, da nas denar definira. Ne, denar je samo sredstvo in ni tisti, ki bi nam lajšal do potankosti življenje oziroma postavljal vrstni red vrednot.
Zanimivo je bilo tudi, kako si opisala, da si se učila od ptičev, ovc, dreves, da si se učila od narave. Posebna izkušnja …
Ljudje smo v vsakdanjem življenju preveč slepi, smo kot fijakarski konji in ne opažamo preprostih kažipotov življenja, kot so živali, kot je red v naravi. Narava je tako trpka, tako logična, tako enostavna. Če bi ljudje samo presedlali na njen ritem, verjemite, da bi bilo veliko manj psihičnih in ostalih bolezni in težav. Včasih najbolj enostavne in priročne stvari ne znamo videti.
Čeprav je Camino romarska pot, si rekla, da ti beseda romar ni preveč všeč. Praviš, da imaš raje špansko besedo.
Meni je veliko bolj kot beseda romar pri srcu beseda peregrino, ker je veliko širša. Človeka umešča kot to elementarno, naravno bitje, ki hodi po polju, ki samo hodi brez cilja, samo koraka. Medtem pa je beseda romar zame preveč institucionalno ožigosana, preveč bazira na pozlačeni, vrhovni cerkveni instituciji, katere del se ne čutimo vsi podobno oziroma na enak način.
Ko si prišla do Santiaga de Compostela, si nadaljevala pot do Finisterre, konca sveta oziroma do tam, kjer se pot konča. Katera je nova pot?
Človek pozablja, da včasih ni nekih novih poti v življenju. Vedno si ti sam glavni protagonist v življenju. Pomembno je, da se znaš vračati v sebe. To je tista glavna pot, ki je pa veliko ljudi ne zmore. To je tista najbolj strma, najbolj težavna pot, da znamo ljudje stopati nazaj k sebi.
Za konec lahko uporabiva še misel, s katero si naslovila svoje predavanje.
Samo tvoja pot je prava pot.
v/t: Marko Kovačevič
f: osebni arhiv Maje Ratej
